Tudi ta dan je prišel, ko smo naš težko pričakovani vzpon. Vse rojenice so bile na naši strani in tudi Zlatorog nam je prisluhnil ter ni razdejal triglavskega kraljestva. Ob pomoči in budnim očesom vodnikov: Maje, Suzane, Boštjana in mole malenkosti je 33 pohodnikov krenilo na pot.
Ker se v hribih dela dan zgodaj smo se že ob 6.00 povzpeli na Planino Konjščico – 1427 m, nadaljevali do Jezerc - Studorskega prevala – Vodnikovega doma nad Velim poljem – 1817 m (do tu 3 ure hoje in vzeli smo si tudi malo več časa za malico), nadaljevali do Konjskega sedla – 2019 m in se povzpeli do Doma Planika pod Triglavom – 2401 m (od Vodnikovega doma do Planike – 3 ure hoje).
Pohodniki na Triglav smo si dobro uro odpočili, opravili s kosilom in se po počitku začeli vzpenjati v ostenje Triglava vse do Malega Triglava – 2738 m, tu odložili nahrbtnike in se čez greben povzpeli na našega očaka, do njega smo od Planike potrebovali slabi 2 uri.
Tu pa so sreča, zadovoljstvo in veselje zapolnili okolico Aljaževega stolpa, za katerega smo se odločili, da ga ne damo v »muzej« in nas bo raje stalno pričakoval na našem najvišjem vrhu.
Stiski rok, prijateljski objemi, solze sreče in malce tudi strahu, so bili uvod v obvezen planinski krst »prvopristopnikov« in ne boste verjeli, kar 15 jih je bilo in »rabelj« v vlogi krstitelja je imel kar obilo dela, pa tudi zadnje plati krščencev in »štrik« so vzdržali obvezno proceduro.
Po vseh predpisanih obredih na vrhu Slovenije smo se vrnili na Mali Triglav in se spustili po strmi steni, naježeni s klini, na Triglavski dom na Kredarici – 2515 m (z vrha Triglava 1 uro). Pričakali so nas ostali udeleženci jubilejnega pohoda, sledil je kratek pozdravni in kulturni program, krščencem so bile podeljeni krstni listi in dokazovali smo, da nas po celodnevni hoji noge še drže in marsikatere pete so, pod »muziko« ansambla Notranjci, kar krepko brusile »parket« na plesišču. Še večerja in v ležišča smo popadali kot snopi ter zaspali ob tuljenju vetra, bliskanju strel in grmenju, mar se je prebudil Zlatorog?
Konjsko sedlo, Vodnikov dom, Studorski preval, planina Konjščica, kjer so nas pastirji in pastirica »pocrkljali« s skutinimi štruklji z medenim namazom in po dobrih 4 urah spusta smo bili ob lepem sončnem vremenu pri naših jeklenih konjičkih.
Ali nam bo po vseh teh vrhuncih ostalo sploh še kaj volje za nadaljnja osvajanja vrhov?
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
