Cekinčki v dveh dnevih iz Vrat v Vrata
Letošnja najzahtevnejša, dvodnevna tura, bi se morala, kot je bilo zapisano v program, zgoditi 3. in 4. septembra, a je narava vmešala svoje prste, zagrozila s slabim vremenom in tura je bila preložena za teden dni. Tokrat, 10. in 11. septembra je bila napoved obetavna in na startu ture, na parkirnem prostoru v dolini Vrata, ob suhi strugi potoka Bistrica, se nas je zbralo kar 23 gora željnih pohodnikov. Milan je najprej pozdravil vse udeležence, še posebno tiste, ki so se pridružili prvič in »formalno niso člani naše skupine« ter naše člane, ki se nam pridružijo občasno – na zahtevnejših turah. Sledil je kratek opis dogajanja v dvodnevnem pohajanju po Julijcih, in že smo hiteli proti pobočjem Sovatne, preko katere smo se odločili povzpeti na Stenar, naš prvi in najpomembnejši cilj. V Jeseniškem zborniku iz leta 1991 sem zasledil zapis, da domačini iz Dovjega povedo, da so sovatne nekoč imenovali ograjene pašnike za ovce, na krajih, kjer je bila najboljša trava, tako, da v Vratih najdemo še danes Klančnikovo sovatno, Guzeljnovo sovatno, najbolj znana pa je Sovatna, gorska globel, z izredno lepo travo do višine 2200 metrov, med Bovškim Gamsovcem in Stenarjem, ob poti od Aljaževega doma proti Kriškim podom. Taki kraji so vselej predstavljali dobro pašo, kar nam je potrdila tudi prisotnost svizcev, ki dnevno potrebujejo od 1 do 1,5 kg trave dnevno in nesporno uživajo v odlični hrani na tem koncu Julijcev. Ime Sovatna naj bi Stari Slovani prinesli v te kraje iz nekdanje domovine, saj v Srbiji planini še danes pravijo »suvat«, v severni Transilvaniji pa obstaja mesto Sovat. Omeniti velja tudi kozoroga, ki nas je s svojo veličastno pojavo, po treh urah hoje, sredi pobočij Sovatne, nemo opazoval, ležeč na svojem prostoru in se ni pustil motiti, kljub številnim planincem, ki smo hodili po njegovem kraljestvu. Niso pa ostali nemi svizci, ki so s predirljivimi žvižgi opozarjali, da se njihovim domovanjem približujejo vsiljivci iz doline. A kljub vsemu se niso poskrili v svoje rove, temveč so polegli po skalovju ter nas budno opazovali.
Po daljšem počitku in malici smo nadaljevali proti cilju – Stenarju, za katerega obstajajo pisni viri, ki trdijo, da se je v začetku razvoja planinstva, njegovo ime izgovarjalo kot Stajnar, iz česar izhaja tudi nemško poimenovanje Steiner. Tudi na tej poti smo doživeli prijetno srečanje z mladim kozorogom, ki je bil celo tako prijazen, da si je vzel čas in dovolil fotografiranje z vsakim pohodnikom, ki si je tega zaželel. Ker pa čas tudi v gorah neusmiljeno teče, je bilo treba pohiteti proti vrhu. Ob vznožju je ena od članic odprave ocenila, da njena fizična pripravljenost ni dovolj, zato je ostala v »dolini«. Zahtevno pot na vrh smo potem zmogli vsi in na vrhu ni bilo nikogar, ki se mu ob uspehu na obraz ne bi prikradel nasmeh zadovoljstva, kljub temu, da si je narava ponovno vzela pravico poskusiti prestrašiti nas. Kot običajno ji tudi tokrat, kljub debelim deževnim kapljam, ki jih je poslala nad nas, ni uspelo. Iz nahrbtnikov nepremočljive vetrovke, pelerine, kape na glavo in grožnja je odpravljena. Razgledi so bili sicer nekoliko slabši in res smo potem nekoliko pohiteli s skupinskim fotografiranjem in previdnim sestopom proti dolini, a kljub temu je bilo zadovoljstvo nepopisno. Ob približno 17. uri smo se utrujeni, a polni prijetnih vtisov, ustavili na cilju dneva, pred Pogačnikovim domom na Kriških podih, ki ga je PD Radovljica začelo graditi 1948 leta, odprt pa je bil 7. oktobra 1951. Dom je dobil ime po podpredsedniku PZS in načelniku gospodarske komisije ter pobudniku gradnje , Jožetu Pogačniku (1927 – 1951 ), ki je tragično preminil v Mlinarici, na poti na svečano odprtje doma. Dom je doživel mnogo posodobitev, tako, da danes predstavlja ugledno postojanko, ki jo, zanimivo, že več let uspešno vodi mlada ekipa, pod vodstvom Jerce Debeljak. Hrana, pijača, lepo urejena prenočišča in skrb za nočni mir, so pokazali in dokazali, da je ekipa uigrana in kljub mladosti obvlada vse prvine uspešnega vodenja doma. V medijih sem zasledil nekaj let star članek o dekletih, ki si ga velja prebrati in ga najdete na povezavi http://siol.net/trendi/potovanja/cvet-mladosti-privablja-na-kriske-pode-228087, predvsem pa njihovo življenjsko filozofijo, ki jo vsebuje zadnji odstavek: «Tu ugotoviš, da praktično ničesar ne pogrešaš, da so v dolini potrebe umetno ustvarjene, tu pa si hitro zadovoljen in postaneš skromnejši. V Ljubljani se ti, med hojo po Čopovi, zazdi, da nujno potrebuješ to obleko ali oni parfum ali kakšno drugo neumnost, tu pa ugotoviš, da ne potrebuješ veliko – le toplo kuhinjo, fajn sodelavke in zadovoljne goste«. In kako prav imajo !!!!!!! Do trde teme smo nato uživali v izredno lepih pogledih na gore, ki obdajajo Kriške pode ter proti Trenti in gore nad njo. Na vzhodni strani se dvigata Stenar in Bovški Gamsovec, na jugozahodu pa se kaže Pihavec kot strma, stolpasta gora, katere zahodne stene padajo v grapo Belega potoka. Tik pod domom leži Spodnje Kriško jezero, na jugu je dolina Trente s Sočo in naseljem Na Logu, levo nad njo vidimo greben z Velikim Špičjem ter Plaskim Voglom in v ozadju Krn, desno pa Srebrnjak in Bavški Grintavec. Širši razgled proti zahodu zapira bližnji greben s Planjo in Goličico, na severni strani Kriške pode oklepajo mogočne stene Razorja, bližja pa sta vrhova Kriški rob in Križ. Med posedanjem in opazovanjem okoliških gorah, je med nas »priletela tudi izjava dneva«, ki pravi takole: » S seboj imamo tako čedna dekleta, da so celo svizci žvižgali za njimi!«
Naslednji dan smo ob 8. uri, po zajtrku, ki so ga pripravila prizadevna dekleta, krenili proti cilju tega dne, Križu, ki je dolg in razpotegnjen, ni pa na njem, kot bi sodili po imenu, nobenega križa. Pot je sicer zahtevna, a za uigrano ekipo, ki se je preizkusila že dan prej, ne predstavlja posebne težave. Po dve urni hoji, prekrasnih pogledih na jezera pod nami, srečanjih s kozorogi ter pogledih na okoliške vrhove se vsi uspešno povzpnemo na vrh Križa, za katerega v virih najdem razlago, da je ime dobil po dogodku in prvopristopniku, ki naj bi bil nepismen in je na matičnem uradu namesto svojega podpisa naredil križ. Narava nam spet pošlje svojo grožnjo, tokrat v obliki megle, a to ne moti prijetnega in veselega vzdušja ob osvojitvi novega dvatisočaka in tudi megla se kaj kmalu razkadi, tako, da so razgledi na vse strani nepozabni in vredni vloženega truda. Skoraj dve uri je nato trajalo, da smo si prislužili malico, za katero smo se ustavili pri Bivaku IV. Vesna je, namesto sendviča, v roke prijela metlo in smetišnico ter poskrbela za čisto notranjost bivaka ter za boljše počutje gornikov, ki bi si želeli prenočiti v njem. Ugotavljali smo, da skrb za čistočo mnogim pohodnikom žal ni privzgojena, zato je lepo, da včasih pride bo bivaka tudi kakšna Vesna. Ob pogledu na vrhove, ki se dvigajo nad dolino, se je razvila razprava o tem, kateri vrh je Škrlatica, s katerega mesta je možen pogled nanjo…Tomaž je iz nahrbtnika izvlekel zemljevid in s skupnimi močmi smo ugotovili, da je vrh pred nami Dolkova Špica, šele v ozadju pa je Škrlatica, ki je mnogim od nas še neizpolnjen cilj. Gruščnata in težka ter za noge že hudo obremenjujoča pot, nas je vodila proti dolini Vrat. Spotoma smo na enem od melišč opazovali igro velike črede gamsov, ki so se pojavili kot bi nam hoteli zaželeti srečno pot in nasvidenje. Naslednja »postaja« s kratkim kulturnim programom se je zgodila na ovinku, ob katerem stoji macesen, zanimive oblike, ki očitno že zelo dolgo kljubuje vsem udarcem narave, od vetrov, plazov do neurij in vsakič posebej obnovi poškodovane dele. Tomaž nam je ob tej priložnosti deklamiral priložnostno pesmico Jovana Vesela Koseskega o macesnu:« Serce terdo kot macesen inu v prsih me tiši, prej bi pes pojedel česen, kot bi me ljubila ti«. S tem je seveda požel aplavz, bilo pa je tudi obilo smeha, ko smo, vsak po svojih sposobnostih poskusili ponoviti »pesmico«.
Do Doma v dolini Vrat je potem hoja minila brez težav, razen seveda velike utrujenosti nog, kar vedno terja še posebno previdnost. Za vse napore smo bili potem nagrajeni s pijačo, katero je, ob svojem »odhodu v penzijo«, plačal Roman. Vzdušje je bilo veselo, druženje prijetno, a kaj, ko čas beži in je treba na pot proti domu. Nekateri so sicer, kot sem pozneje opazil na fotografijah, »skočili« še na balvan v bližini doma in posneli nekaj adrenalinskih fotografij.
Naj sklenem prijetno dvodnevno druženje, polno lepih doživetij in razgledov, smeha, prijateljskega vzpodbujanja, ko je bilo težko a na koncu ostanejo lepi spomini, fotografije in moj zapis.
Zapisal: Miran Klavora
Fotografije: Andrej, Marta, Milan, Miran D., Miran K. in Tomaž
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
