Iz Podboršta na Šenturško Goro
Milan je v vabilo za pohod, 16. marca 2019, na Šenturško Goro zapisal: »Tako malo kot je napisano o tem naselju, ki se nahaja med Tunjiškim gričevjem in Krvavcem, še nisem zasledil.« A glej, tudi o takem kraju se da napisati marsikaj, marsikakšna prigoda pride na plan in marsikdo pomemben je preživljal lep del življenja v njem. A pojdimo lepo po vrsti in ob koncu boste spoznali, da kraj in pot do njega ni tako dolgočasen kot bi menili po prvem zapisu. Na začetku zapisa naj razjasnim dilemo okrog izvora imena kraja – imenuje se po svetniku Urhu.
Ogledno turo sva z Andrejem, v družbi Vesne in Pite, opravila 27. februarja in družno smo ugotovili, da je tura primerna za vse, tudi za nekoliko slabše kondicijsko pripravljene. Ob postanku v lokalu kmečkega turizma »Pavlin« smo se dogovorili tudi za pripravo in postrežbo hrane na dan pohoda, določili potek trase in Milan je vse ugotovitve ter ponudbo zapisal v vabilo.
Na predvideni dan se nas je na parkirnem prostoru, v bližini Planinskega doma Milana Šinkovca, zbralo 32 pohodnikov. Najprej je bilo potrebno, zaradi popoldanskega prevoza s cilja pohoda do planinskega doma, odpeljati na predvideni cilj nekaj vozil, zato se je začetek pohoda nekoliko zavlekel. Na tem mestu velja zapisati še nekaj besed o zaslužnem možu, katerega ime nosi planinski dom. Milan Šinkovec, nekdanji predsednik planinskega društva, je dal idejo za gradnjo doma, ki pa je bila v celoti realizirana šele po njegovi smrti, z začetkom leta 2001 in z nadaljevanjem v letu 2004, ko je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje in položen temeljni kamen, nakar so maja leta 2008 opravili tudi svečano otvoritev. Danes je, zaradi ugodne lege in dobre ponudbe, dom shajališče mnogih planincev ter ostalih obiskovalcev z bližnje okolice in tudi od dalj se kdo pripelje.
Andrej in Milan sta stopila na čelo kolone in po gozdnih poteh, posutih z listjem ter v okolici okrašenih pretežno s kronicami in ostalim pomladanskim cvetjem, smo se kmalu znašli na križišču poti, od katerih ena vodi do ostankov nekdanje partizanske bolnice in spominske plošče. Vzeli smo si čas in se podali, po nekoliko bolj strmi poti, do bolnice, ki je bila postavljena in začela z delovanjem v začetku leta 1944, a so bili zdravnik, bolničarke in pacienti – ranjenci, že 11. junija 1944 obkoljeni od gestapovcev in raztrgancev, zverinsko pobiti in v bunkerju zažgani. Zadnjega so ustrelili in v ogenj vrgli dr. Tineta Zajca-Miho, na katerega pa se je podrl strop bunkerja in ni v celoti zgorel, tako, da so ga partizani in aktivisti OF naslednji dan pokopali pri bližnjem boru, po vojni pa so ga sorodniki prekopali na pokopališče v Mengšu.
Od tu nas je pot, posuta s suhim listjem vodila skozi gozd, preko brvi, med katerimi je najbolj zanimiva in najlepše Janotova brv, čez potok Doblič, postavljena leta 1994 od članov PD Komenda in obnovljena 2016. Brv kar sama vabi pohodnike da na njej naredijo skupinsko fotografijo in tudi mi se nismo mogli upreti.
Naslednja postaja je bil »Zvonček želja«, ki je neusmiljeno zvonil, a še danes ne vemo, če se je komu izpolnila želja, saj se želje pač ne sme zaupati nikomur. Od tu pa se je pot »postavila pokonci« in do klopce in mizice, postavljene za oddih popotnikov ter imenovane »Kačja slinca«, smo se kar dobro ogreli. Ime, zapisano na tabli nad klopco, je povzročilo, da so se iz nahrbtnikov pojavile stekleničke s kačjo slino. K sreči pa se od klopce že odpre pogled na cilj in to nam je dalo novih moči, za končni naskok. Po nekaj minutah nadaljnje hoje smo se ustavili v vasi, pred hišo Pr' Drobun, saj nas je pritegnil pogled na »Šenturški kamen za napovedovanje vremena«. Medtem, ko smo opazovali kamen in ugotavljali, da je suh in da je vreme lepo, se je iz hiše prismejala prijazna gospodinja, s steklenico žganja, in nas pogostila.
Ob vhodu v bližnje župnišče sem opazil nameščeno spominsko ploščo, na kateri je zapisano: «Tukaj na Šenturški gori je 23 let deloval naravoslovec in župnik Simon Robič ( 11. 2. 1824 – 7. 3. 1897). Na bližnjem pokopališču pa kmalu nato najdem še grob s spomenikom, na katerem je zapisano: Simon Robič rojen v Kranjski gori 11. februarja 1824 v mašnika posvečen 30. julija 1850 umrl na Št. Urški Gori 7. marca 1897. Nadaljnje poizvedovanje me je pripeljalo do podatka, da se je do leta 1865 dejanski pisal Rabič. Po posvetitvi je bil leta 1850 najprej nastavljen za kaplana v Metliki, od koder je po treh letih za kratek čas odšel v Loški potok in nato po tri leta prebil v Dobu in nato v Preddvoru na Gorenjskem. Do leta 1868 je nato služboval še v Borovnici, nakar je 1869 nastopil službo v St. Juriju pri Kranju in se od tam leta 1874 naselil na Šenturški Gori, kjer je ostal do svoje smrti. Zgodovinski viri o njem pišejo, da je bil mož posebne vrste, ki je nadvse ljubil prirodo. Zaradi te ljubezni je prehodil mnogo hribov in gora ter obiskal podzemne jame, pri tem pa nabiral cvetice, živalce, še posebno najmanjše in najneznatnejše, še najraje najbolj skrite in iz njih ustvaril bogate zbirke kamnin, mahov, fosilov, mehkužcev, hroščev, skeletov, gliv, od katerih je največjo oddal deželnemu muzeju kranjskemu (mnoge pa danes hrani Prirodoslovni muzej Slovenije), manjše pa je podaril šolam in zavodom. Med pomembnimi najdbami jih je nekaj celo poimenovanih po njem in sicer hrošč Astobagius Robici, polž Amalia Robici Simroth ter mehkužci Litoglyphus robičianus, Lartetia (Paladilhiopsis) robiciana in Bythinella robici. V celoti so njegove zbirke obsegale 5615 hroščev, 10751 mehkužcev. O svojih raziskovanjih je napisal mnoga strokovna dela in jih objavil v strokovni literaturi. Svojo bogato knjižnico je zapustil župniji Kranjska gora z namenom, da se osnuje knjižnica. Njegova želja se je uresničila 1896, ko so začeli z izposojanjem knjig. V njegov spomin se je 1961 ob ustanovitvi po njem poimenovali Jamarsko društvo Domžale, leta 1974 pa so ob jamarskem domu na Gorjuši pri Domžalah postavili doprsni kip.
Po »srečanju z Robičem« smo se za cerkvijo Sv. Urha, zgrajeni leta 1368 in nazadnje povečani 1764, ki je v Valvasorjevem času imela dva oltarja, danes pa ima kar tri, postavili za skupinsko fotografiranje in takoj nato odšli do bližnjega kmečkega turizma »Pavlin«, kjer smo bili dogovorjeni za kosilo. Okusno hrano so nam postregli v ličnih emajliranih skodelah iz katerih smo pospravili vse in še s kruhom pomazali. Gostitelj je nato ponudil še kulturni vložek, prijel v roke eno od harmonik, ki so postavljene na policah po lokalu in raztegnil meh. Melodije so vzpodbudile naše najbolj zagrete plesalce in kmalu se je vrtelo nekaj parov. Ob koncu za postanek pri Pavlinu lahko zapišem: » In se je jedlo in se je pilo, pa tudi plesalo«. Kot vedno pa je časa premalo in po skupinskem fotografiranju pred hišo smo se podali na pot v dolino.
Ob poti so nam pozornost pritegnile številne jaslice, narejene v izboklinah ob poti. Ob poizvedovanju sem izvedel, da jaslice vsako leto, okrog Božiča, postavijo domačini, člani PD, predvsem iz skupine Škrjančki, ki tudi izvedejo tradicionalni pohod »Od jaslic do jaslic«. Zanimiv je podatek, da je bilo decembra 2018 postavljenih 18 jaslic.
Kdor hodi in s srcem gleda, ne more zgrešiti še ene zanimivosti – dveh v objemu ujetih bukev, na eno od katerih je že pred časom nekdo vrezal napis »Tudi drevesi se ljubita«. In ta napis z drevesoma vztrajno raste. Do konca poti pri vozilih je nato čas hitro minil v pogovorih in prehitro se je bilo treba posloviti. Večina nas je potem obiskala še planinski dom, pri katerem so bila parkirana vozila, ki jih zjutraj nismo potrebovali za prevoz.
Zapisal: Miran Klavora
Foto: Miran Klavora, Andrej Kolenc in Suzana Žigon
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
