Rakitna 14.12.2019

1234

Rakitna – mnogo je ostalo neizrečenega 14. decembra 2019 smo se, po nekajmesečni pavzi, zaradi izredno slabih razmer in nezmožnosti izpeljati pohode, odločili izpeljati zadnji letni pohod ter sprejem programa za naslednje leto. Namesto predvidenega pohoda na Pugled, smo za cilj določili Rakitno. Ime je Rakitna verjetno dobila po rakiti, vrsti vrbe, ki je bila nekoč ob potokih po dnu zamočvirjene kotline še posebno pogosta. Rakita je okrog 2 metra visok, široko razrasel, listopaden grm, z ovalnimi, do 4 cm dolgimi listi. Nahajališča na Rakitni spadajo med višje ležeče v Sloveniji. Tudi zgodovina kraja je zanimiva, saj so se prvi ljudje na Rakiški ali Rakitniški planoti, ki so za zavetje uporabljali jamo Vihrovica, 300 metrov nad Šumnikom, pojavili že v času koliščarjev, okoli leta 2400 pred našim štetjem, o čemer pričajo ostanki glinenih posod, najdenih v jami . V času Rimskega cesarstva je mimo vasi vodila rimska cesta, o čemer pričajo ostanki ajdovskega zidu, ki pa ga je prerasla podrast. Med Novaško goro in Avšnikom je bila, med 3. in 5. stoletjem, vojaška postojanka s približno 20 vojaki, ki so branili prehod iz Panonske kotline in z Balkana v Italijo. Posadke so prihajale iz Emone ( Ljubljane) in Nauporta ( Vrhnike). Prve stalne poselitve se , po zgodovinskih virih, pojavijo leta 1265. V času širitve Osmanskega imperija med 15. in 17. stoletjem se je na Rakitni naselilo nekaj Uskokov, južnoslovanskih beguncev, o čemer pričajo tudi visoke ženske in nekateri priimki, ki se končajo na -ičiči ter naselja npr. Novaki. Iz rakiških gozdov so pridobivali les za gradbeništvo in ladjedelništvo, ki so ga vozili proti Trstu po t. i. jamborni cesti. Drugo prometnico sta predstavljali reki Zala in Iška. Gozdarji so zvlekli hlode v grapo in počakali deževje, ki je hlode odplavilo do grabljic v Iški vasi, kjer so jih z vozovi ali kot splave spustili do Ljubljane, včasih pa po Savi do Zemuna pri Beogradu. Znan je predvsem prevoz 64 metrov dolgega jambora izdelanega iz debla jelke, pred 125 leti, ki ga je za popravilo svoje jadrnice v Trstu, potreboval Angel Henrik Jazbec. Za pot do Trsta so potrebovali mesec dni in trinajst postaj, od decembra 1893 do januarja 1894. In na tej planoti, v bližini hotela Rakitna, se nas je v sončnem jutru, ki ga je krasilo modro nebo ter zasnežena okolica in zaledenela površina jezera, zbralo 39 Cekinčkov, hoje in druženja po dolgem času, željnih prijateljev. Lepo je bilo videti množico nasmejanih obrazov, objemov, veselja ob srečanjih po dolgem času. Tokrat so na pohod prišli tudi tisti, ki so trenutno nesposobni za daljšo hojo, imajo zdravstvene težave in so si želeli le druženja s prijatelji. Žal pa nam je dan, ki bi moral biti dan veselja in druženja prijateljev ter obhajanja Milanovega jubileja, 70 letnice bivanja, takoj zjutraj, že na poti do hotela, pokvarila nesreča. Milanu je namreč na ledeni poti spodrsnilo, zaradi česar je padel in kot smo ugotovili, z glavo zadel v asfaltno podlago. Po padcu se je sicer zelo hitro pobral, a škoda je bila narejena. V hotelu je sicer funkcioniral normalno, z ledenimi obkladki smo poskušali preprečiti otekanje, zato smo se odločili, da pohod v spremstvu lokalnega vodiča opravimo. Po zaužiti jutranji kavi in čaju, nas je večina odšla na pot, preko zasneženih poljan Rakitne, po Gozdni in arheološki učni poti Rimski zid – Rakitna. Pot, opremljena z opisnim tablami, nas je najprej vodila po cesti do replike jambora, ki je res veličastna stvaritev in z zanimanjem smo si ga ogledali ter prisluhnili razlagi lokalnega vodnika Mirana. Preko ozke brvi smo se, zelo previdno, ker je bila zasnežena, podali na travniške površine ter preko teh kmalu dosegli gozd, v katerem smo si ogledovali informativne table o živalstvu, rastlinstvu, gozdarstvu… na območju, preko katerega vodi pot. Po uri in pol hoje in ogleda učne poti smo se vrnili v hotel in tam, na žalost, našli Milana, ki je bil že popolnoma neodziven in od prijateljev, ki so bili z njim, izvedeli, da so, zaradi stanja, že poklicali reševalno vozilo. Reševalci so kmalu pripeljali in pogled na Milana na nosilih je bil za vse nas šok, ki nam bo ostal v spominu, verjamem, za vedno. Obrazi, ki so bili še zjutraj polni veselja, so postali čemerni, mračni, ostali smo brez besed. Kljub temu, da smo izgubili Milana, smo se odločili, da opravimo vsaj formalni del druženja in sprejmemo program dela za leto 2020, kar smo seveda tudi storili. S cmokom v grlu sem uspel ta del opraviti, Vesna nam je prebrala svoj govor, pripravljen Milanu za življenjski jubilej in s tem je bilo dneva, ki se je začel veselo in vzpodbudno, končal pa žalostno, konec. Opravili smo še skupinsko fotografiranje pred hotelom, žal brez Milana in prijateljev, ki so ga pospremili v dolino ter poskrbeli za prevoz njegovega vozila. In na koncu še del, ki mu je namenjen naslov: Ker nam vremenske razmere niso dovolile, da bi septembra izpeljali planiran pohod ter takrat obhajali Milanovih 70 let bivanja na tem svetu, smo se pripravili, da to obveznost opravimo na Rakitni. Marjetka je poskrbela za balone z napisom 70 let, ki naj bi bili dekoracija za sejno sobo in uvod v praznovanje, Vesna pa je Milanu pripravila govor, ki pa ji ga ni bilo dano prebrati, zato ga moram, zaradi zgodovinskih dejstev, obelodaniti vsaj v zapisu o pohodu: «Pri nas imamo govore razdeljene, Miran bere na pogrebih, tako, da si njegovih govorov ne želite, jaz pa raje berem na rojstnih dnevih, tako, da so moji govori sigurno bolj zanimivi. In zdaj k stvari: Naš Milan se je rodil po 2. svetovni vojni, v prvi petletki. Kaj je prva petletka, vedo le nekateri. To je obdobje načrtovanja in planiranja, razvojnih smernic za naslednjih pet let. V letu 1949 se je zgodilo kar nekaj pomembnih dogodkov, rodilo se je mnogo znamenitih osebnosti, Milanovih sodobnikov, kakšna znana oseba pa je tudi umrla. Če začnem najprej pri pomembnih dogodkih, moram omeniti ustanovitev NATO v aprilu 1949, katero je podpisalo 12 zahodnih držav. 70 let po tem dogodku pa je francoski predsednik Macron pred nedavnim izjavil, da je NATO možgansko mrtev, Evropa pa na robu propada. Se je kar strinjati, kajneda? V tem daljnem letu je bilo še kar nekaj pomembnih dogodkov, dva pa sta se mi zdela še posebno zanimiva; ustanovitev ZR Nemčije v maju in nato v oktobru še DR Nemčije, vendar danes, po njuni združitvi nobena ne obstaja več. Ko sem brskala med znanimi osebnostmi, ki so se rodile istega leta kot Milan, nisem mogla mimo japonskega pisatelja in prevajalca Haruki Murakamija, plodnega pisatelja, ki še vedno čaka Nobelovo nagrado za književnost. Eno njegovih najbolj znanih del je Kronika ptiča navijalca. Istega leta je rojen tudi slavni dirkač formule 1, Niki Lauda, ki pa je, žal, letos preminil. Tudi naš slavni filozof Slavoj Žižek je praznoval 1. marca 70 let, pa pisatelj Ivan Sivec, ki je rekorder Slovenije po napisanih knjigah, saj njegov opus šteje kar 156 knjig, je bil rojen leta 1949. S tremi Oskarji nagrajena Maryl Streep je letnica 1949. Kdo se ne spomni njenih filmov Mama Mia, Hudičevka v Pradi ne v outletu, Moja Afrika, Železna Lady in drugi. Marsikatera ženska zavzdihne ob imenu Richard Gere, a tudi on jih ima že sedemdeset. Je pa tega leta umrl slovenski pesnik, dramatik, prevajalec in urednik Oton Zupančič. Kdo se ne spomni njegovih otroških pesmi in pesnitve Čaša opojnosti. Starejše generacije se spominjamo tudi hrvaškega pisca in politika Vladimirja Nazorja, ki je umrl tega leta, mlajši pa poznate le Nazorjevo ulico v Ljubljani. Ker je ravno čas podelitve Nobelovih nagrad, naj omenim, da je najbolj prestižno nagrado za književnost leta 1949 dobil ameriški pisatelj William Faulkner, katerega meni najbolj všečno delo je Svetloba v avgustu. Nobelovo nagrado za mir je v tistem letu dobil, nam dokaj neznani škotski učitelj, politi John Boyd Orr. V zvezi s športom nisem našla posebnih zanimivosti, saj ni bilo niti olimpijskih iger, niti svetovnega prvenstva v »fuzbalu«. Segajo pa v leto 1949 korenine našega najboljšega soseda Mercatorja, saj je bilo takrat ustanovljeno prvo podjetje, trgovina na debelo Živila Ljubljana, predhodnik Poslovnega sistema Mercator. Milan je po horoskopu devica, ne vem kako se za moške to imenuje – nedolžnež, devičnik, ampak to zagotovo ni več. Zdaj pa nekaj o tem horoskopskem znamenju – device v množici ne izstopajo preveč. Niso glasne, se ne izpostavljajo ( ne vem, ne vem??) ter potrpežljivo čakajo svoj trenutek. Kljub temu, da imajo izredno rade ljudi, še posebej tiste, ki potrebujejo pomoč, device niso najbolj socialno znamenje zodiaka. Namesto na zabavi jih boste pogosteje našli doma, stisnjene v postelji ( kar za Milana zagotovo ne velja), z dobro knjigo in kozarcem vina. So izjemno odkrite in mile, oddajajo prijetno, umirjeno energijo. Ker imajo velik čut za pravičnost ter red jih je izredno lahko prizadeti. Sentimentalnost, ljubeznivost ter predanost so besede, ki device odlično opisujejo na področju ljubezni. Še bi lahko pisala o tem znamenju, a naj bo dovolj. Kaj od tega velja za Milana – devičnika, pa presodite sami. Na 19. september goduje Sv. Januarij, škof in mučenec, na koledarju našega Gasilskega društva pa je na Milanov rojstni dam umeščena Suzana. In še pregovor za 19. september – kimavec:« Kakršno vreme o kimavca mlaji, takšno je vso jesen najraji«. Žal je Milanov rojstni dan že dolgo za nami, tako, da ne vem več, kakšen dan je bil. Če pa se prav spomnim, mi je Sonja, ko sem klicala po telefonu in voščila Milanu, povedala, da nekaj dela na vrtu in nič ne praznuje. Tak je naš Milan in želimo mu še mnogo zdravih, srečnih dni. K sreči danes lahko zapišem, da padec in poškodba nista pustila hujših posledic in Milan že pridno nabira kondicijo, v želji, da bi sčasoma z nami prehodil tudi zahtevnejše ture. Vsi mu želimo, da mu uspe. Zapisal: Miran Klavora Foto: Miran Klavora in Andrej Kolenc