Krokar 15.6.2019

12


Skozi pragozd Krokar v skrivnostno podzemlje Tokrat zapis začenjam na koncu, z izjavo ene od udeleženk: «Za ta vroči dan je bilo ravno prav hriba, še sprejemljiva razdalja, obisk misterioznega bunkerja z začinjeno predstavitvijo in za češnjico na vrh smetane še hrana Pr' Slavc, ki se je ne bi sramovali niti najboljši kuharski mojstri. Dan, ki ne gre v pozabo.« Za junijski pohod smo v letni program zapisali, enostavno, Krokar 1122 m. n. m. Obisk vrha in pragozda pod njim, pa se je na koncu izkazal za zahteven projekt, ki je terjal celoten logistični projekt in dosledno izpeljavo. Takoj, v začetku leta, ko je bil program pohodov sprejet, mi je v misel prišla ideja, da bi Cekinčkom, poleg hoje, predstavil še nekaj detajlov skrivnostne Kočevske in njene zgodovine. Iz tega razloga sem v februarju opravil preveritev v TIC Kočevska reka in tam dobil podatek, da na obisk v bunkerju Škrilj vodijo skupine od 15 do 20 oseb. Da bi fiksirali datum za obisk, je Milan opravil informativni razpis in dobil podatek, da je kandidatov za dve skupini. Sledila je rezervacija termina 15.6. ob 13. in 15. uri. Tudi ogledna tura ni bila opravljena v klasični obliki, temveč smo se štirje Cekinčki, Vesna, Marjan, Metod in Miran, udeležili Pohoda »Po Borovški naravoslovni poti«, ki sta ga ob dnevu gozdov organizirala Gozdarsko društvo Medved in Zavod za gozdove Slovenije-območna enota Kočevje. Pod vodstvom gozdarjev Mirjam in Janeza smo opravili prijetno in nezahtevno hojo po določeni trasi, neposredno ob severni meji zavarovanega območja pragozda Krokar. Vodnika sta nam podala mnogo podatkov o namenu varovanja pragozda, o njegovi vlogi za zaščito naravnega habitata ter končno namen prepovedi vstopa na varovano območje. Z vstopom skupine bi se namreč habitatu povzročila škoda, katere posledice bi narava odpravljala več kot petdeset let. In še nekaj, res da sem zapisal, da je hoja bila nezahtevna, a je bilo na poti kar nekaj zahtevnih plezanj preko in pod podrtimi ogromnimi debli padlih velikanov. A smo zmogli in pridobili izkušnjo, katero smo na dan pohoda prenesli tudi na udeležence pohoda. Na dan pohoda, 15. 6. 2019, smo ob prihodu v Borovec presenečeni obstali pred mizo, ki se je šibila pod številnimi dobrotami in veliko izbiro osvežilnih pijač, postavljena pa je bila pod košato lipo sredi vasi. Vzrok za pogostitev je bil enostaven – nekaj »novopečenih dedkov in babic« se je odločilo , da nam pripravijo pogostitev, za srečo svojih vnukov in vnukinj. Zaradi pogostitve se je začetek pohoda sicer nekoliko zavlekel, a ker smo imeli časovnico dobro »razdelano« smo ugotovili, da si zamudo do pol ure lahko privoščimo. Po jutranjem okrepčilu smo se, polni dodatne energije, podali na pot. Po poteh na meji pragozda, označeni z modrimi oznakami ter markiranimi z zeleno narciso, po mnogih plezanjih preko debelih debel padlih dreves in po plazenju pod njimi, smo kar hitro dosegli križišče, v katerem se poti deliti na pot proti Krokarju in Kremparskem sedlu. Ker je pot na Krokar zahtevna in za skupine in posameznike brez dovoljenja za raziskovalno dejavnost tudi prepovedana, smo opravili hitro malico ter se spustili proti sedlu. Spotoma smo uživali na nekaj razglednih točkah, s katerih je prekrasen razgled na vrhove nad Kolpo ter na drugo stran na hribovje na hrvaški strani. Na Kremparskem sedlu nam je Irena, ki je v času študija biologije natančno popisala vrste cvetja in ostalih rastlin, ki domujejo v tam gozdovih. Posebno zanimiv je bil vsem podatek, da je na tem mestu najjužnejše rastišče narcis. Vsi smo zbrano prisluhnili, potem pa opravili še nekaj skupinskih fotografij. Pogled na uro je pokazal, da časa za vzpon na vrh Krempe ni, zato smo se podali navzdol, proti naselju Inlauf in ga, brez težav tudi dosegli. Na Inlaufu smo si ogledali postavljene table z opisi zgodovine krajev ter se dogovorili za nadaljnji potek dogajanj v popoldanskem času. Prva skupina je namreč morala ob 13. uri začeti ogled bunkerja Škrilj, do katerega organizator opravi prevoz z avtobusom in traja približno dve uri. Druga skupina pa je morala ob isti uri biti v gostišču Pr' Slavcu na Kočah, kjer nam je Meta, ki ima tam »družinske povezave«, priskrbela kosilo. Hrana je bila odlična, povedati smo si imeli tudi kar nekaj izkušenj s pohoda in ogledati okolico gostišča, kjer je videti mnogo zanimivih stvari. Čas je hitro mineval in kar naenkrat je bila ura skoraj 15.00, čas, ko smo se morali tudi člani druge skupine odpraviti v Kočevsko Reko, na zborno mesto za odhod proti bunkerju. Kratka vožnja in že nam je prijazna vodička delila vstopnice za bunker ter preveze za oči, katere naj bi nam, med vožnjo z avtobusom, pričarale vsaj nekaj občutkov tistih, ki so jih v času izgradnje bunkerja vozili na delovišče in s tem ukrepom, kolikor je bilo najbolj mogoče, zagotovili tajnost lokacije. Ob 15. uri pa se je malo zataknilo, saj prve skupine ni in ni bilo na zborno mesto. Vodička nam je pojasnila, da se včasih zgodi, da Miha, ki vodi po bunkerju, včasih pove mnogo podatkov in se v podajanje teme vživi, sploh, če ima na drugi strani osebe, ki izkažejo veliko zanimanje za tematiko. In hitro smo se zedinili, da je vzrok verjetno naš Dušan, ki je vedoželjen možak in rad veliko sprašuje in s tem bogati svoje znanje. Ob 15.30 smo končno zasedli mesta v avtobusu in se odpeljali skrivnostni dogodivščini naproti. Pred bunkerjem nas je čakal Miha, vodnik, ki na samo njemu svojstven način (tudi v nekoliko šaljivi obliki), poda zgodovinska dejstva o potrebi in namenu izgradnje bunkerja, ki je služil za komunikacijske potrebe in je nekoliko manjši od drugega, ki je tudi na območju Kočevske, bil pa je namenjen namestitvi več oseb in republiškemu vodstvu Slovenije. Ogledali smo si prostore za delo, prehranjevanje in počitek, seznanil pa nas je tudi z načinom in kvalitete gradnje rovov, ki še v današnjem času ne prepustijo niti kaplje vode. Tudi agregati za pridobivanje elektrike še danes delujejo brez težav. Pod vtisom Mihovih opisov smo se odpeljali do Kočevske Reke in se tam poslovili do naslednje skupne hoje. In v tem trenutku se je potrebno vrniti na začetek zapisa in prebrati vtise… Turo in obisk priporočam vsem , ki bi radi poleg skrbi za telo, spoznali še del skrivnosti kočevskega podzemlja. Zapisal: Miran Klavora Foto: Andrej Kolenc, Miran Klavora in Franček Piškur.

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
02. december 2019
fotografij
65

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.

prijava


napaka v polju