Dve ogledni za tri vrhove
Za april 2019 smo v načrt pohodov zapisali, da se bomo povzpeli na 1275 m. n. m. ležeči vrh Srednje gore nad Podkrajem. Že ob prebiranju opisov dostopa na vrh in vrha Srednje gore, na spletni strani hribi.net, se mi je pojavil čuden občutek in nekaj mi je reklo, naj si ogledam še sosednje vrhove. In tako sem našel Križno goro, ki je sicer nekoliko nižja, a ima na vrhu razgledni stolp in je z njenega vrha razgled, ki seže daleč na morje. Ker tudi na njen vrh pot vodi iz Podkraja, se mi je sedla v misel in ni hotela stran. Vse bolj sem razmišljal o možnosti, da bi se povzpeli nanjo, a načrt je načrt in z Andrejem sva 1. 4. odšla na ogledno turo za Srednjo goro.
Iz Podkraja, kateremu naj bi dali ime Vodičarji, ki so govorili, pojdimo POD naš KRAJ ali pa se je vasi ime prijelo preprosto zato, ker je potisnjena pod gore »v kraj«, sva krenila po vzorno označeni poti proti vrhu Sv. Duh, mimo skale, ki leži sredi travnika na Solinah in ji domačini celo rečejo »Kjer na bi počivala devica Marija«, na kamnu pa naj bi bil celo njen odtis, z detetom v naročju. Vzpon do cerkvice Sv. Duha je dokaj strm, a sva ga zmogla brez težav. Ob cerkvici, ki je prvič omenjena leta 1499 in o njej pravi ustno izročilo, da so jo domačini začeli zidati v dolini, kjer danes leži prej opisana skala. Že prvi dan gradnje so uspeli zgraditi zid, a glej, ko so se zjutraj vrnili, da bi nadaljevali delo, zidu in materiala ni bilo nikjer. Začeli so iskati zid in ga našli na vrhu, kjer danes stoji cerkev Sv. Duha in to razumeli kot znamenje, zato so cerkev dokončali na mestu, kjer stoji še danes.
Druga legenda pa govori, da so cerkev začeli zidati dobrih sto metrov nad vasjo, kjer je čuden kamen, ki se svetlika kot zrna kamene soli in se zato imenuje Soline. A kar so čez dan sezidali, je ponoči izginilo. Navozili so novo kamenje, ponovno pozidali a je ponoči spet nekaj odvleklo kamenje. Proti vrhu gore so opazili sled kot bi nekaj vleklo kamenje proti vrhu gore. Šli so po sledi in res na vrhu gore našli vse kamenje, zloženo kot bi ga nekdo pripravil za zidavo. Menili so, da je to znamenje, ki jim ga je dal Sveti Duh in se odločili sezidati cerkev na kraju, kjer stoji še danes. Cerkev so posvetili Svetemu Duhu, danes pa ima tako ime celoten vrh.
Mladi šolarji, ki so preiskovali zgodbe o okolici svojega doma, so našli še eno in sicer je enemu od njih nono povedal, da so jim včasih starši govorili, da se dojenčki ne rodijo, temveč se jih dobi skozi eno luknjo pri Svete Duhu. Otroci so natančno preiskali ves vrh in okolico cerkve, a luknje niso našli, dojenčki pa so se še kar rojevali.
Mogoče bi se dalo poiskati še kakšno zanimivost, a ogledno turo je bilo treba zaključiti, zato sva se spustila v smeri markacij po poti kot je opisana na spletni strani. A glej ga zlomka, ko sva prišla do konca gozdne ceste in velikega obračališča, je markacij nenadoma zmanjkalo. Ni nama preostalo drugega kot da sva se podala v neznano in po občutku sledila smeri, ki naj bi vodila na vrh Srednje gore. Naporna pot, kobacanje preko podrtih dreves, izogibanje kraškim jamam in breznom, umikanje zlomljenih vej, naju je, ker sva vztrajna, pripeljalo na vrh. Nekoliko sva bila razočarana, ker ob vseh naporih, ki sva jih vložila za vzpon, z vrha ni bilo posebnega razgleda in sva se morala, da bi si vsaj nekoliko odpočila oči, spustiti do bližnjega »razglednika«, s katerega nama je bilo dano videti vsaj nekaj od doline iz katere sva se povzpela.
V dolino sva se vračala po široki makadamski cesti in že spotoma ugotavljala, da vzpon na Srednjo goro, po nemarkirani poti, preko debel in ostalih nevarnosti, ki so ostale od žledoloma pred leti, ni primeren za skupino. Po posvetu z Milanom in predsednikom lokalnega planinskega društva je bila sprejeta odločitev, da se bomo, na dan določen za pohod, povzpeli na »mojo Križno goro«.
Ker spoštujemo pravilo, da se ne hodi v neznano, je bilo potrebno tudi za Križno goro opraviti »ogledno« in tako smo se 9. 4. 2019 odpravili na pot Vesna, Andrej in jaz. Pot smo spet začeli v Podkraju in brez težav po uri hoje dosegli vrh Križne gore, na višini 1162 m. n. m. Med počitkom in lahko malico smo se povzpeli na razgledni stolp, s katerega se nam je ponudil lep razgled na Vipavsko dolino, Nanos, Hrušico, proti Cerkniškemu jezeru, proti Krasu in celo do Jadranskega morja. V razgledih bi uživali še dalj, a nas je dolžnost klicala naprej in krenili smo v smeri Sv. Duha. Spotoma smo se povzpeli še na razgledni Škol in preko poljan, poraščenih s kronicami, kaj hitro prispeli do cerkvice Sv. Duha in od nje še na 1213 m. n. m. ležeči vrh. Tudi tu smo si privoščili krajši počitek, nato pa, po navodilih, ki smo jih po prvi ogledni dobili od predsednika PD, po lovski poti krenili v dolino. Spotoma smo si ogledali še Železno kapo kot domačini imenujejo ostanke italijanskih bunkerjev (po litoželezni okrogli kupoli) in Strlice, kjer so nekoč kopali železovo rudo. Ogledno turo smo zaključili v domači gostilni Likar, kjer smo si privoščili osvežujoč napitek ter se dogovorili za postrežbo skupine pohodnikov, ki jo bomo pripeljali v naslednjih dneh.
In ta skupina, sestavljena iz 22 članov, se je zbrala v Podkraju v soboto, 13. 4. 2019 in se, kljub nekoliko slabšim vremenskim obetom, podala na pot proti vrhu Križne gore. Težav med hojo ni bilo, le na vrhu nekoliko razočaranja, saj je bila vidljivost, zaradi močne oblačnosti, slaba in ni bilo razgledov, v katerih smo ogledniki uživali nekaj dni prej. Zaradi nevarnosti zdrsov, smo tudi vzpon na razgledni stolp odsvetovali. Po obveznem žigosanju knjižic, zaužitju malice in nekaj tekočine, smo se odpravili v smeri Sv. Duha. Vse je prevzel pogled na, še vedno, cvetoče kronice, ki so nam dale moči za zadnji del poti do cerkvice. Pri cerkvici Sv. Duha ponovno krajši počitek, skupinsko fotografiranje in začetek spusta po lovski poti mimo Železne kape in Strlice v Podkraj.
Ob prihodu v vas smo si ogledali še prelepo notranjost cerkve Sv. Marjete s prelepim gotskim prezbiterijem, nato pa družno vstopili v gostišče Likar, kjer sta nas pričakali prijazni domačinki. Naročili smo si pice, ki so poimenovane po okoliških vrhovih in krajih ter jih, slastne kot so bile, z užitkom pojedli. Privoščili smo si seveda tudi nekaj konkretnejše pijače in osvežilnih napitkov ter se pogovorili o izkušnji hoje na Križno goro in Sv. Duh, za kateri smo morali opraviti kar dve ogledni turi. A se je izplačalo, saj smo, kljub vlažnim in spolzkim potem, hojo končali brez nezgod.
Srednja gora pa ostaja cilj za čas, ko bodo domači gozdarji in lastniki gozdov ter člani PD poskrbeli, da bo pot ustrezno označena in varna za hojo skupin.
Zapisal: Miran Klavora
Foto: Miran Klavora, Andrej Kolenc in Milan Jerman
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
