Kamniti lovec 20.8.2017

12

Cekinčki »romali« na Kamniti lovec Staro izročilo trdi, da korenine romarske poti na svete Višarje segajo v leto 1360, ko se je na pašnikih visoko nad Žabnicami, razpletala zanimiva zgodba. Pastir iz Žabnic, ki mu je bila zaupana čreda ovac, jih je nekega dne pogrešil in začel iskati po širnih planjavah Višarij. Vse je žive in zdrave našel ob brinovem grmu in se nemalo začudil, ker so vse klečale ob brinovem grmu in zrle vanj. Še bolj pa je bil začuden, ko je tudi sam uprl pogled v grm in v njem uzrl lesen kip Marije z Jezusom. Nemudoma ga je odnesel župniku v Žabnico, ki ga je zaklenil v omaro, a naslednji dan ga je pastir, na veliko začudenje, spet našel v grmu na Višarjah. Ker se je dogodek še nekajkrat ponovil, je župnik o čudežu seznanil oglejskega patriarha, ki je ukazal na mestu, kjer je bil najden kip, nemudoma postaviti kapelico. Od tedaj dalje so se vrstila romanja na goro do leta 1780, ko jih je oblast, v času jožefinskih reform, prepovedala, oltarji so bili podrti in razprodani, tlaki v cerkvi izkopani, vse premoženje pa je bilo zaplenjeno in dano v sklad za nove župnije. Do 15. septembra 1790, ko je cesar Leopold II zopet dovolil romanja, so se ljudje borili za ponovno vzpostavitev romarskega kraja. Po virih je bilo največ romarjev leta 1860 ob petstoletnici, ko je zabeleženih 86 slovesnih procesij, 109 slovenskih in 56 nemških pridig ter 1477 maš. Druga nesreča je romarsko središče zadela med prvo svetovno vojno, ko je bila cerkev 16. septembra 1915 uničena v požaru, ki so ga povzročile topovske granate. V požaru naj bi se raztopili tudi zvonovi – veliki, 1064 kg težki, leta 1771 v Beljaku uliti, srednji, 672 kg težki, ki ga je v Celovcu, leta 1835 ulil zvonar Matija Golnar in mali, 536 kg težki, ulit istočasno in pri istem zvonarju kot srednji (o zvonovih je več zapisal Jos Lavtižar v zapisu Zadnja pot na Svete Višarje, ki je bil objavljen v reviji Slovenec 28.10.1923). Kip v požaru ni pogorel, zato je bil prenesen v Maribor ter nato, do leta 1925, ko je bil na kresni večer ponovno vrnjen v cerkev na Višarjah, še v Sv. Križ nad Dravogradom in v Žabnice. Od tedaj dalje se romarji udeležujejo romanj in obredov v cerkvi, ki jo krasijo slike Toneta Kralja, oltar, narejen iz kosov starega marmornega oltarja s starodavnim kipom Marije. Končno velja, preden gremo na naše »romanje«, zapisati še, da so Svete Višarje najvišje ležeča, najbolj priljubljena in najbolj obiskana romarska pot, na kateri se od nekdaj srečujejo prebivalci treh dežel in združuje Slovence, Italijane, Furlane in Nemce. Do izgradnje gondolske žičnice leta 1950, je bil lep običaj, da so romarji iz skladovnic, postavljenih na vznožju gore, na vrh nosili »višarska polena«, ki so služila za ogrevanje romarskih domov (običaj opisuje Narte Velikonja v knjigi Višarska polena). Toliko o romanju, zdaj pa na naše »romanje«, ki bi se moralo zgoditi 19. avgusta 2017, a smo ga, zaradi slabe vremenske napovedi, prestavili na nedeljo 20. avgusta. Ob vznožju gore, pred gondolsko žičnico, se nas je zbralo 27 romarjev, na vrh 2071 metrov nad morjem ležeči vrh Kamnitega lovca, kajti to je bil naš cilj. Po prevozu na Višarje smo doživeli prvo, prijetno presenečenje, saj se je iz ene od stavb prikazal nekdanji ljubljanski nadškof in slovenski metropolit, danes pa samo še upokojeni nadškof msg. Alojz Uran. Njegov širok in prijazen nasmeh ter vzpodbudne besede so nam dale še dodatno energijo za poznejšo hojo proti cilju. Posebno nas je presenetila in razveselila njegova poteza, ko je iz hiše prinesel šop podobic in iz njegove roke smo si lahko izbrali vsak svojo. Vsem se nam je v spomin vtisnila njegova izjava, ki je poskrbela za nemalo smeha in muzanja – ob slovesu nas je namreč povabil k maši, ki naj bi jo vodil ob 12. uri in na naš odgovor, da do takrat še ne bomo nazaj, le dodal – »pa vseeno, vsaj do »ofra« pa le pridite«. Po tem prijetnem srečanju in skupinskem fotografiranju z nadškofom, se je začela naša pot, »romanje«, na Kamnitega lovca, za katerega trdijo, da je ime dobil po lovcu, ki je z vrha streljal proti sveti Mariji in bil zaradi tega kaznovan. Pot je, do zadnjega vzpona, za katerega je bilo potrebno nadeti čelade in pokazati nekaj plezalnih spretnosti, minil brez posebnosti. Tudi vzpon do vrha ni povzročil večjih težav, tako, da smo vsi dobre volje uživali v pogledih na mnoge vrhove, ki so se zarisovali v neposredni bližini in tudi nekoliko dalje na obzorju. Kot je že navada, smo z Milanovo pomočjo obnovili poznavanje vrhov, na katerih smo že stali ali pa jih imamo namen še obiskati. Meni in Vesni je posebno lepe občutke vzbudil pogled na Montaž, na vrhu katerega sva stala teden prej. In verjemite, vzpon nanj je bil mnogo napornejši kot pogled nanj z druge strani. Malici in zaužitju nekaj tekočine je sledilo branje tekstov s podobic, ki smo jih dobili na Višarjah in ugotovili, da smo si izbrali tekste, ki so s svojo vsebino, v veliki večini, kar natančno zadevali posameznika. Potem spet plezanje skozi »kamin«, snemanje čelad in zložna pot nazaj proti Višarjam. Tam še ogled cerkve ter nato gondolska vožnja v dolino. Po krajšem dogovoru se nas je večina odločila, da se, za poslovilno pijačo, ustavimo v lokalu na nekdanjem mejnem prehodu v Ratečah. Kot pravi Gorenjec sem počakal, da so vsi naročili pijačo ter šele po tem objavil, da obhajam 65. rojstni dan in, da bom jaz plačal celoten zapitek. Prijetni sončni žarki so nas božali in na koncu sem doživel še presenečenje, ki je pobožalo, kot se reče, dušo in srce – prijatelji so mi družno zapeli »vse najboljše za te«….in z začetkom zahajanja sonca se je končalo naše »romanje«. Zapisal: Miran Klavora Foto: Miran Klavora, Andrej Kolenc in Milan Jerman