Cicelj - Sv. Miklavž 15.2.2020


Iz Senožeti na Cicelj in sv. Miklavž Februar, mesec v letu, ko je običajno pričakovati nekaj snega, zato so cilji pohodov postavljeni na nekoliko nižje nadmorske višine. V naš program za februar 2020 smo zapisali pohod na Cicelj in Sv. Miklavž, ki v višino sežeta nekaj čez 836 metrov oz. 741 metrov nad morje. Rado Radešček v članku »Na svetega Nikolaja nad Savo, objavljenem v Planinskem vestniku št. 4 leta 1998, o vrhu Sv. Miklavža med drugim zapiše: «Vrh sv. Miklavža ali Gora, kakor so pečevnat osamelec imenovali v preteklosti, je dostopen iz različnih smeri. Nanj lahko pridemo iz Moravč prek Grmač, iz Jevnice, Laz in Kresnic. Brez števila stezic si je utrlo pot na spoštljivo višino, do vznožja strmega griča pa se lahko pripeljemo tudi z avtomobilom. Vrh svetega Miklavža je obiskovano izletišče s prekrasnim razgledom. Na južni strani se pod nami v podnožju Janškega hribovja razprostira savska dolina. Lep je pogled na Cicelj, Murovico in Ljubljansko polje na zahodni strani in na Slivno z najvišjim vrhom Pivklom, na Sveto ali Zasavsko goro ter proti Kumu na vzhodni strani. Odpira se tudi razgled na bližnjo Limbarsko goro ter proti Menini planini proti severovzhodu. Na severu pa vidimo celotno verigo Kamniških ali Savinjskih Alp«. Dovolj velik izziv, da si te razglede privoščimo, spotoma pa ogledamo še cerkev, ki ponosno stoji nad vasjo, ki se danes imenuje Katarija. Stane Stražar v knjigi Moravška dolina iz leta 1979 piše, da so cerkev imenovali čuvarja zgornje Save, ker odlično dominira nad Zasavjem. Brodarji in čolnarji so namreč menili, da se jim ne more nič hudega zgoditi, dokler vidijo cerkvico sv. Nikolaja oziroma Miklavža na visoki vzpetini nad Savo. Po ustnem izročilu naj bi jo zgradili brodarji in čolnarji, ki so vozili težka tovorna plovila po Ljubljanici in Savi, že v drugi polovici 15. stoletja. Cerkev je obokana, ima pravokotno ladjo in plitev prezbiterij. Zakristija je v zvonici za glavnim oltarjem na vzhodni strani. Notranjščina je bila bogato poslikana s freskami iz 15. in 16. stoletja, ki so bile dolga leta pod beležem. V glavnem oltarju je Gotzlova slika, v stranskih baročnih oltarjih pa na desni strani kip sv. Neže in na levi sv. Katarine (po kateri se danes zelo verjetno vas imenuje Katarija). Cerkev je večkrat poškodovala strela in so jo morali obnavljati. Večja obnovitvena dela so bila 1866, ko so postavili nov vhodni portal z napisom Nicolae ora pro nobis A.T.P.L. 66. Ob cerkvici na Vrhu ali Gori kot se je vrh tudi imenoval, so še danes vidni ostanki starega zidu, ki se zdi kakor obzidje protiturške trdnjave. Ni sicer zgodovinsko dokazano, da bi na tem mestu bil tabor, vendar Stražar v svoji knjigi zapiše: «Kadar je pridrvel Turek v deželo, so odjeknili topiči, na vrhovih z dobrim razgledom so zagorele grmade. Na deželnem zboru 30. aprila 1613 v Ljubljani so sprejeli nov red kresišč, med katera je bilo uvrščeno tudi kresišče pri sv. Nikolaju nad Savo v fari Moravče. Po tradiciji so kresove kurili tudi na Grmačah, ki so po njih najbrž tudi dobile ime. Zanimiv je tudi zapis Rudolfa Badjure v knjižici »Izbrani izleti« iz leta 1953: » Sv. Miklavž ( 741 metrov) jugovzhodni skrajnik Križevskega Ciclja, je bil prav gotovo že v predzgodovinski dobi dobro utrjena postojanka. Severovzhodno pod njim se razprostira malo vrtačasto polje z nekaj hišami, zaselku pravijo Vrh. Mnogo tod po njivah in tratah najdemo kepe staljenega železa in druge najdbe, ki pričajo, da je morala biti na tem kraju v predzgodovinski dobi topilnica železa, kakor nad slemško cerkvico pri Vačah in drugod.« Badjura torej sklepa , da je moralo na gričku, kjer danes stoji Miklavževa cerkvica, v davnini stati predzgodovinsko gradišče, pod njim pa po vsej verjetnosti topilnica železove rude. Z njegovo mislijo se strinja tradicija okoliškega življa, saj je Janez Kokalj povedal, da ljudje, kar pomni, vzpetino Svetega Miklavža imenujejo Ajdovski grad. O zgodovini smo se dovolj poučili, zato smo 3. februarja trije Cekinčki (Vesna, Andrej in Miran) odrinili iz doline, natančneje iz Senožeti, z namenom raziskati nekaj poti, ki vodijo do Katarije, Miklavža in na Cicelj. Vreme je bilo ugodno, iz zemlje so že kukali prvi znanilci pomladi, ki pa smo jih, ker je pot dokaj strma, komaj opazili. Vztrajno grizenje v hrib se je izplačalo, saj smo bili ob prihodu do cerkve poplačani s prekrasnimi razgledi, ki sem jih opisal že v zgodovinskem delu zapisa. Po krajšem postanku in malici smo se, ker je cerkev za oglede še vedno nedostopna, odpravili v vas in se ustavili na domačiji Pr' Mežnarjevih. Z gospodinjo smo hitro našli skupni jezik ter se dogovorili, da bo na dan pohoda poskrbela za lačne pohodnike s telečjo obaro in kakšno sladico, za katero pa je dejala, da naj ostane skrivnost. Ker tudi cena ni bila pretirana, smo se dogovorili še, da ji nekaj dni pred pohodom sporočimo število jedcev, se poslovili in krenili navzgor, proti Ciclju. Hoja ni bila naporna, bili pa smo, kljub temu, da smo že v opisu brali, da je vrh nerazgleden, nekoliko razočarani, saj sredi gozda res ni bilo kaj videti. Da se ne bi vračali po isti poti, smo se podali v iskanje možnosti za krožno pot in tudi uspeli najti, strmo sicer, a vseeno ugodno pot v dolino. Smo pa bili, ob prihodu v Veliko vas enotnega mnenja, da bomo skupino popeljali v obratni smeri kot smo jo prehodili mi. 15. februar 2020, dan, ko se nas je 32 zbralo v Senožetih, pripravljenih, da se spopademo s hojo najprej na Cicelj in od tam dalje na sv. Miklavža. Razpoloženje je bilo odlično, tako, da smo dokaj strmo pot na Cicelj zmogli brez težav. Ker je vrh nerazgleden, smo si privoščili le kratek počitek in nekaj pijače ter seveda opravili skupinsko fotografiranje, potem pa krenili navzdol, proti Katariji in sv. Miklavžu. Ob prihodu do cerkve so bili vsi prevzeti od prekrasnih razgledov, zato je postanek trajal kar dolgo časa. Pa tudi mudilo se ni, saj nas je malica čakala v vasi, le nekaj deset višinskih metrov nižje. Po prihodu do Mežnarjevih nas je gospodinja namestila v prijetno kmečko sobo in kmalu je zadišalo po obari ter svežem, doma pečenem kruhu. Že po prvih grižljajih hvale kar ni bilo konca, saj je bila hrana res nadvse okusna in krožnike smo, kot temu pravijo »s kruhom pomazali«. Za sladico nam je gospodinja na mizo prinesla še okusne kokosove kocke. Po izdatni, okusni malici je sledilo druženje in celo ples pred Mežnarjevo domačijo. A čas je neusmiljen in treba je bilo oprtati nahrbtnike ter se podati na pot proti Veliki vasi in naprej v Senožeti. Kljub naporni hoji je bilo na koncu videti samo nasmejane in dobrovoljne obraze ter slišati pozdrave in želje za srečanje naslednji mesec. Zapisal: Miran Klavora Foto: Miran Klavora in Andrej Kolenc

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani
Poteka nadgradnja strežnikov; možne so motnje v delovanju portala. Morebitne napake prosimo sporočite administratorju.

album

dodan
19. maj 2020
fotografij
209

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.

prijava


napaka v polju