ZIMSKI POHOD PD LENART NA TRUPEJEVO POLDNE
V nedeljo, 3. marca, se nas je nekaj ljubiteljev zime in zimskih pohodov ob 5. uri zjutraj, ko so na nebu še sijale zvezde in je pokrajina počasi že dobivala jutranjo podobo in barve, iz Lenarta odpravilo v smeri Gorenjske, do vasi Srednji Vrh blizu Gozda Martuljka v občini Kranjska Gora. Ta vas je bila naše izhodišče za vzpon na Trupejevo poldne. Za Trupejevo poldne, ki leži na nadmorski višini 1931 m v Karavankah, na meji Slovenija - Avstrija, večina od nas še nikoli ni slišala. S tem se seveda nismo obremenjevali, saj vemo, da naš vodnik vedno izbere prave kraje, ki nas prevzamejo. Vsi izleti, ki jih pripravi, so zanimivi in ponujajo nekaj izzivov, kjer človek malo preizkuša tudi samega sebe.
Iz vasi smo se ob 8. uri odpravili proti »našemu« vrhu. Sonce je že sijalo, bil je jasen dan, brez oblačka. Po nekaj sto metrih pridemo do kažipota, ki nas usmeri na »Trupeja«, kot mu pravijo domačini. Na tabli piše: 2 uri. Spogledamo se in jo mahnemo naprej. Po dobrih tridesetih minutah hoje smo se že prvič ustavili, saj se je naša telesna temperatura, kar je ustrezalo našemu gibanju, dvignila na delovno temperaturo nekoga, ki hodi v hrib, in sicer po snegu. Nekaj požirkov pijače in v gosjem redu naprej. Na tej poti ni planinske koče, prav tako pot ni markirana, saj je tu brezpotje, zato smo si morali priskrbeti hrano in pijačo »iz nahrbtnika« za ves dan. Po dveh urah prispemo do lovske koče, ki se nam prikaže sredi lesketajoče se beline. Tukaj se ustavimo in si privoščimo okrepčilo. Nekateri sede, drugi stoje. Po dvajsetminutnem odmoru se odpravimo naprej, v sneg, kjer si moramo utirati pot. Izmenjujemo se na čelu kolone, tako da vsak malo gazi, največ pa, kavalirsko seveda, prispeva moški del ekipe. Vsi smo tiho, vsak sam s svojimi mislimi, in varčujemo z energijo. Pobočje se lesketa od sončnih žarkov, ki se odbijajo od snežne skorje, tu in tam je slišati rahel zdrs snežnih kristalov po pobočju, ki ga je sprožil prvi v naši vrsti. Opazujem naravo in občudujem skrivenčene macesne. Lahko si predstavljam, kako se zoperstavljajo severnemu vetru in snegu, ki je nedvomno tudi tukaj občasno prisoten. Počasi, a vztrajno se vzpenjamo proti vrhu. Ko premagamo vzpon in prispemo na vrh vzpetine ter se malo ogledamo okrog sebe, ostanemo brez besed. Samo aaa… Prikažejo se veličastni vrhovi Julijskih Alp, obsijani v opoldanskem soncu (ura je namreč poldne). Počutim se prav privilegirano, da sem lahko tu in zdaj prisotna. Seveda bi vsak rad ujel veličastni trenutek v objektiv, ampak sonce nas jezi tako, da zelo blešči, zato si vsak skuša čim bolj vtisnili to lepoto v svoj spomin. Ostalo nam je še kakih 1000 m do »našega« Trupejevega poldneva. Zgrešili smo ga za 20 minut. Počasi in previdno, saj se premikamo po grebenu, prispemo na vrh in si čestitamo. Na vrhu ni veliko prostora, za našo skupinico še, nekaj jih lahko sedi, ostali stojimo. (Gora je dobila ime po domačiji, ki leži severno pod goro v senci, nižje na Koroškem, na katero samo opoldne posije sonce). Po slabi uri razvajanja v soncu in občudovanja julijskih vrhov ter koroške pokrajine na drugi strani in okrepčila se odpravimo po isti poti nazaj, vendar samo 1000 m po isti poti. Tu nas naš vodnik preusmeri v nasprotno smer našega prihoda, v krožno turo, kar je seveda njegova specialnost. Zagazimo v sneg, dol gre lažje kot gor, pa kljub temu sem sčasoma utrujena. Dolžina ture in visok sneg zahtevajo od pohodnika tudi nekaj moči, vztrajnosti, volje..…in tukaj smo na preizkušnji. Spuščamo se po zasneženem pobočju, strmo navzdol, ob deročem potoku, z občasnimi vdori v sneg do pasu. Temu sledi vsesplošen smeh.
Naš pohod se zaključuje in tudi dan se počasi poslavlja. Ko je ura 16.24, smo na našem izhodišču.
Zadovoljni in nasmejani smo vsi. Besede so nekako odveč… Ko dojamem, da sem se morala za doživetje lepote narave pošteno potruditi, začutim, da je svet lep. Pa še tak dan nam je bil namenjen! Lahko bi ga vikali.
Naš pohod na Trupejevo poldne si bo vsak pohodnik skoraj gotovo zapomnil do konca življenja.
Kratka predstavitev pohoda:
bruto čas: 8 ur in 24 min,
neto čas: 6 ur 20 min,
prehojena razdalja: okrog13 km,
celoten čas potovanja: slabih 15 ur,
število udeležencev: 12 članov, od tega 2 tretjini žensk.
Predvidevamo, da bi v poletnem času za enak pohod potrebovali pol manj časa.
Vabljeni k ogledu fotoreportaže z našega pohoda.
Svetlana Bogojevič, članica UO PD Lenart
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
