Cveletov pohod
Pričujoči tekst ne bo primeren za objavo v našem časopisu, bo pa kot zgodba osvetlil delovanje Lintvernov, kot strukture, ki uspešno in zabavno deluje že več desetletij. Zgodbe so danes pomembne, brez njih na primer ni uspešnega turizma.
Uspešna zgodba je tudi Bloško jezero, ki je danes popolnoma drugačno kot pred leti in turistično zelo zanimivo.
Lintvern Cvičkar je predlagal, da opišem dogajanje na tradicionalnem Cveletovem pohodu. Ta pohod je vsako leto v maju, že več let zapored, torej tradicionalen.
Sreča, da se Cvičkar ni odločil in predlagal opis v verzih, ker je šolsko znanje o jamb-u, trohej-u ali laškem enajstercu že popolnoma izpuhtelo. Zanimivo pa je, da Cvičkar poleg vseh vojaških znanj, ki jih je pridobil v visokih krogih NATO-vih struktur, ni pozabil na prijeme izkušenega šolnika, ki ve da mora dati učencem tudi domačo nalogo – s tem se pridobljeno znanje utrjuje. Ni kaj, naloga mi je bila dodeljena, treba jo je izvesti. Cvičkar meni, da je bolje, da tudi kaj napišem, kot, da samo brskam po čebelah. Dam mu prav!
V nedeljo 21.maja so Lintverni v sestavi: Stari, Cvičkar, Špik, Cvele, Padalc, Peter, Špilčk, Bankir, Vezist in Povžar izvedli tradicionalni Cveletov pohod na Bloke.
Podvig se je pričel ob 7.30 uri izpred Cankarjevega Hrama. Zapletlo se je že tu – manjkal je Lintvern Bankir. Prepričan, da bo obveljala verzija pohoda s Travne Gore je zjutraj veselo grel rjuhe in čakal, da ga poberemo doma na Logu. Toda plan je bil spremenjen – zmagala je odločitev, da krenemo po Krpanovi poti. Bankir se je nato pozanimal in skoraj točno prihrumel v CH, čeprav se mu je na licu še vedno videl relief blazine, ki jo je grel še pred petimi minutami. To so vrline pravega Lintverna!
Vožnja do Bloškega jezera ni bila ni bila posebno vznemirljiva, presenečenje pa je Bloško jezero, ki kaže popolnoma novo podobo. Široko urejeno parkirišče, krasne zgradbe, leseni pomol na gladino jezera, leseni medved, ki smuča in drugi, k ilovi ribe, Koča nasproti sonca v najlepšem sijaju – pravi Beverly Hills pa so zgradbe nad jezerom.
Logistika Lintvernov na tem pohodu ni bila pretirano močna, večina Lintvernov se je odločila za večurni pohod po Krpanovi poti, torej Lintverni še zelo dobro delujejo in razmišljanja, da bi ekipo pomladili, ne bi padla na plodna tla. S tem ne bi ničesar pridobili(vsi lahko kvalitetno držimo luč!). Špic pobje in FF oddelek bi bili razred zase, Lintverni ne bi bili homogena struktura. Še vedno je bolje: Lintverni treh brzin, kot pravi Šolnik tudi četrta: Lintverni z reduktorjem in vedno močnejša logistika.
Krenili smo od jezera proti Svetemu Duhu, nato proti Ravniku. To vas so Italijani med drugo svetovno vojno požgali. Takrat je pogorela tudi cerkev. Obnovljena je bila šele 1984. Nižje v vasi stoji vaški vodnjak iz lete 1892, imenovan B'č. Vasi ga je dal postaviti Auersperg – Turjaški v zameno za zemljišča, ki so bila potrebna za novo cesto v Iško. Vodnjak je zelo lep, voda bistra nikoli ne presahne. Iz nje pa se neprestano dvigajo mehurčki, po mnenju Špika jih tam spodaj nekdo skrivnostno proizvaja. Podobna skrivnost, kot je bila za časa Valvazorja Cerkniško jezero, kjer je nastopal zmaj, Valvazor pa se je s tem razmišljanjem proslavil v britanskih znanstvenih krogih. Odraslih zmajev pa niso nikoli našli (samo človeške ribice).
Za vsak prehojeni kraj je Špik nam pojasnil znamenitosti, Cvele pa naredil kratek premor.
Obsežni vlažni travniki so nedvomno med najlepšimi v Sloveniji. Špik je poznal ime vsake rožice in nam s tem obogatil znanje. Prepričan sem, da bi Vrhnika brez Špika ostala brez novega stolpa, brez nove koče na Planini – njegova delovna vnema je resnično brezmejna. Še sreča, da se je lotil izgradnje planinskih objektov, ne pa izgradnje novih Kemis–ov. V veliko čast mi je bila pred leti na Špiku krstiti takega novega Lintverna, zato je bil tudi krst bolj temeljit. Uporabljena vrv je bila dovolj dolga za krepek zamah, kar pa je Špik dostojanstveno prenesel. Njegov planer je tako poln, da drži izjava njegove žene, da on lažje zdrži pod vodo, kot pa doma.
Zgodba o Krpanu je tu na Blokah še kako živa, detajl, da smo videli klopco, kjer je Krpan prvič doživel mehkobo ženskega oprsja je na Lintverne naredil globok vtis. (Lintvern Goropekar je nekoč izjavil, da morajo Lintverni na pohod za 2 dni stremi nočitvami in to ne v dnevih, ko so planinske koče prazne.)
Na poti nazaj proti Volčju smo prečkali več manjših potočkov, ki izvirajo na neprepustni dolomitni podlagi. Posebnosti Bloščice so nešteti meandri. Ti so se oblikovali zato, ker potok teče po neprepustni in skoraj ravni podlagi z zelo majhnim padcem. Tu so Lintverni želeli prečkati Bloščico in preko močvirnatega in mehkega terena doseči Volčje. Kako priti preko mosta, če ga pa ni?
Lintvern Padal'c je je imel čudovit preblisk: za 'kišto' piva vse Lintverne prenesem preko struge! Ideje ni bila slaba, predstava, kako se Padal'c vdira v mehko strugo Bloščice, z zavihanimi hlačami in Bankirjem na plečih bi bila zelo zanimiva. Še bolj fascinantno bi bilo, če bi se pohoda udeležil tudi B'čar in bi Padal'c preko struge zakoračil z 1/8 tone na plečih. Scenarij se ni uresničil, Cvičkar je našel drugo rešitev: preko polomljenih, podrtih borovcev, ki so padli v strugo, se da po kopnem zakoračiti na drugo stran. Dal nam je svetel vzgled in v prepričanju, da je na pontonskem mostu je suh prečkal Bloščico. Sledili so mu ostali Lintverni.
Vezist se je počasi in zadržano lotil prehoda in tudi uspel. Bankir je s previdnostjo in modrostjo bančnega strokovnjaka pričel s prečkanjem, čelo se mu je oznojilo, zaganjal se je malo naprej malo nazaj, vedno je stopil na pravo nogo, deblo se je upogibalo na koncu je ves vzhičen dohitel Lintverne. Mnenje Starega in Petra, da bi znal biti pohod za Bankirja zahteven je bilo neutemeljeno! Izjavil je, da je zelo vesel takega razgibavanja, da je pridobil nekaj joul-ov dodatne energije in bo sedaj še bolj smelo utiral pot preko barja s svojim štirinožnim prijateljem. (Ta je tudi že v letih, vendar ga nekatere naravne zakonitosti še vedno privlačijo – prilagodil se je svojemu gospodarju.)
Vkorakali smo v Volčje kot osvoboditelji v Ljubljano maja 1945. »Hiša nasprot sonca« je bila pola turistov – to je zgodba o uspehu! Natakarica je prinesla pivo v rdeči in zeleni embalaži – pohod je uspel v celoti.
Na začetku Beverly Hills – a je hiša Cveleta in Nuše. Sprejem gostiteljice je bil čudovit: širok nasmeh Nuše in Joži, ki ji je prišla v pomoč pri pogostitvi Lintvernov. Sledil je aperitiv, nato pa dobrote, ki si jih lahko samo zamisliš. Skrbno integriran, okusen ciganski golaž, solate, ki jim ne vem imena, prvovrstna sladica in jagode. Nuša je res prava mojstrica, ni čudno, da se je Cvele drži kot klop! Kulinarika kot sta jo včasih uprizorila Miro Goričan in pokojni Marjan Čelec na pohodu Vrhnika – Triglav. Bankir je ves vzhičen nad uspehom nazdravljal z gostiteljico Nušo, njun smeh se je razlegal daleč preko jezera, ki se je lesketalo v toplem pomladanskem soncu. Vse je bilo, kot v raju. Celo smreka, tu sredi neokrnjene narave je pokazala začetek medenja. Samo vprašanje časa je kdaj bo čebelarka Nuša ob podpori Zorana sem pripeljala čebele.
Špik nas je kot zadnje pohodnike odpeljal domov. Bankir, vznesen, vzhičen in jaz, osončen na sprednjem sedežu sva med vožnjo celo malo zadremala.
Besedilo: Povžar
Foto: Povžar, Vezist in Špik
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
