Živi muzej Krasa 8.2.2015

Kulturni dan na Krasu Preden se popolnoma poslovimo od zime, preobujemo jeklene konjičke in pospravimo zimsko garderobo je prav, da se spomnimo izleta, ki smo ga opravili po januarskem Jeterbenku in pred obiskom Pasje ravni konec meseca februarja. Na Prešernov dan, osrednji slovenski kulturni praznik smo tudi Cekinčki obiskali veličasten muzej na prostem, imenovan Živi muzej Krasa. Vstopnine zanj ni bilo potrebno plačati, mi smo se po njem tokrat sprehodili, drugi obiskovalci pa so tekli ali kolesarili. Za vse je bilo dovolj prostora. Prepoznaven znak muzeja je pastirska hišica z rujem, le ta je tudi na ličnih informacijskih tablah, kjer odvisno od vedoželjnosti, odmerjenemu času in namenu obiska preberemo lahko vse o kraški pokrajini, o arheoloških najdiščih na tem območju (bogata najdišča fosilov, med najdenim živalskim okostjem pa so našli tudi ostanke kosti rosomaha, večje kune, ki se pogosto omenja tudi v križankah). Spoznali smo raznovrstnost rastlinskega sveta (kraško rastlinje se mora upirati burji, suši in se ukoreniniti na plitvih kraških tleh), živali ki tu domujejo in pestrost kulturne dediščine (npr. suhozidci in pastirske hišice, štirne, kali). Smerokazom bi lahko sledili tudi do bolj oddaljenih znamenitosti tega tako dragocenega in posebnega prostora. Posvetili smo se občudovanju edinstvenih oblik, ki jih je ustvarila narava. Z malce domišljije si je vsak po svoje ustvaril predstavo o videnem. Skoraj vsega pa smo se lahko tudi dotikali. Živi muzej Krasa je bil odprt pred enim letom in je zgled plodnega sodelovanja obmejnih občin. Obsega 700 hektarov veliko območje med Sežano, Orlekom in Bazovico, ki je bilo po drugi svetovni vojni zaprto za javnost. Po njem nas je poznavalsko popeljal »kustos« Milan, ki je bil že tu z dvema planinskima skupinama in svojimi domačimi. Njegovo navdušenje nad edinstveno pokrajino smo kmalu po prihodu delili vsi prisotni. Vremenske razmere so se šele do nedelje 8. februarja tako uredile, da smo se v lepem številu zbrali na dogovorjenem parkirišču. Vozniki so večino avtomobilov prepeljali v Lipico, kjer smo končali s sprehodom med naravnimi lepotami Krasa. Osrednja os muzeja je Bazovska cesta, stara avstro-ogrska, dobro utrjena makadamska cesta, po kateri so potekale trgovske poti med Sežano in Bazovico, oziroma med notranjostjo in morjem. Nanjo so pripete krožno speljane sprehajalne in kolesarske poti, ki vodijo mimo številnih naravnih posebnosti. Osnovna kamnina na Krasu je apnenec, ki ga preoblikuje njegova topnost in kemično delovanje kislih padavin. Poleg raznovrstnih površinskih kraških pojavov skriva v sebi tudi čudovit podzemni svet (za jamarje je tu prava Meka). Voda na Krasu je bila od nekdaj velika dragocenost. Obilica padavin se zaradi prepustnosti tal izgublja globoko v podzemlje. Deževnico ali kapnico so zajemali in hranili v štirnah ali vodnjakih, ki so dolga stoletja predstavljali edini vir vode. Gradnji le teh so namenili veliko pozornosti in pokazali iznajdljivost. Skrbno so izdolbli ali poglobili jamo ali kotanjo in jo obložili s tesno prilegajočim se kamenjem ter jo zadelali z ilovico kot tesnilom. Tako je narejena tudi Nova štirna, ki smo si jo ogledali na začetku naše poti in je ena redkih lepo ohranjenih. Je okrogle oblike, s premerom okrog 9 m, globoke pa 3 m. Vanjo vodijo kamnite stopnice. Za napajanje živine so uporabljali kale. Ob kalih in štirnah se vedno zamislimo o pomenu vode in našem odnosu do nje. Značilen videz pokrajini dajejo suhozidci iz kamenja, ki je bil tu nekoč zaželen gradbeni material in ga je bilo po gmajnah obilo. S čiščenjem le tega so prebivalci pridobili dragoceno zemljo za obdelovanje ali pašo živine in tudi za razmejitev posesti. Pastirji so si iz kamnov zidali pastirske hiške. Vanje so se skrili pred nenadnimi padavinami in burjo. V eno smo zlezli tudi Cekinčki in si ogledali še notranjost. Na trenutno zelo popularnih in novodobnih trim točkah ob poti pa smo razmigali in naravnali naše boke. »Kustos« Milan (TIC Sežana bi ga verjetno z veseljem zaposlil), nas je vseskozi prijazno opozarjal na udorne doline in jame, ki nastanejo po postopni zrušitvi stropa nad podzemno jamo. Primer le te je Golokratna jama (jamarjem se na Krasu cedijo sline), mi smo jo le pazljivo obkrožili, v globino pa je potovalo le nekaj izbranih kamenčkov. Stopali smo po muzejskih eksponatih, ki se imenujejo škrapljišča, žlebiči, griže in si ogledali lepe primerke škavnic. Milan jih je že pred našim prihodom očistil, da smo si lažje ogledali (in ne spregledali) ljubke vdolbine na apnenčastih skalah, kjer voda ne more odtekati in s pomočjo kislih primesi raztaplja kamnino. Tu smo si vzeli čas za ogled vsebine naše nahrbtne prtljage in mežikali na toplem soncu. Po okrepčilu smo stopili do naravne forme vive, ob dveh, naravno izklesanih kamnitih gobah pa smo se skupaj fotografirali. Le te na sliki tudi izstopajo, po velikosti namreč. Tokrat smo si uspeli ogledati kar lep kos muzeja, ker pa v Italijo nismo bili namenjeni smo po gozdni učni poti Josefa Ressla (uvajal je napredno gozdarjenje in ima tudi zasluge za pogozdovanje Krasa) zavili proti Lipici. Tu od leta 1580 obstaja matična kobilarna lipicanske pasme konj, krajino pa oblikuje med drugim drevjem tudi več vrst trdnih hrastov. Proti cilju nam je pomagal tudi veter in poskrbel, da smo na plano privlekli dodatno zimsko opremo, ki se je do tedaj grela v nahrbtnikih. Pri Kobilarni Lipica so si moji planinski prijatelji oprali čevlje, moji pa čiščenja niso potrebovali, ker so v naslednjih dneh romali v popravilo, oziroma zamenjavo, izrabljenih podplatov in se niti umazati niso mogli. Kulturni ogled muzeja, del edinstvenega Krasa smo zaključili v bližnjih Lokvah, pa ne v vojaškem muzeju ampak v Gostilni Prunk, ki ima dolgoletno tradicijo, v kleti pa tudi obnovljeno ledenico. Po zapiskih in spominu napaberkovala: Meta Jakoš Svoja fotoaparata sta uničevala: Edita Artač in Andrej Kolenc