Žabnik 24.3.2018

V modrini pomladanskega neba na tri zasnežene vrhove V prvi polovici marca bi se morala zgoditi pot na tri vrhove v Čičariji, a nam je ponagajalo vreme, tako, da je bil, za srečanje v Zagradu, določen datum 24. marec in osma ura. A da ne bo pomote, tokrat smo bili namenjeni v Zagrad v Čičariji in ne kot mesec prej v Zagrad pri Laškem. Po vožnji skozi precej zapuščeno pokrajino in vas Golac, za katero je znano, da je bila do pred kratkim zelo revna in od vseh pozabljena krajina, saj je vanjo prvi radijski sprejemnik prišel s prvim učiteljem leta 1953, asfaltirana cesta pa je vas in kraje okrog nje s svetom povezala šele leta 1989, se nas je ob kalu na koncu vasi Zagrad, zbralo 28 pohodnikov. Za te kraje obstajajo ustna izročila, ki ohranjajo spomin na starodavno slovansko verovanje, imenovano stara vera, ki poseben pomen daje številu tri. Znamenja števila tri so iskali v naravi in tako prišli tudi do treh vrhov Razsušice, kjer so na kresni dan kurili kresove, zato smo se odločili, da tudi mi obiščemo tri vrhove. Po kratki predstavitvi ciljev, smo se podali na gozdne poti, na katerih pa nas je, kljub dokaj poznemu datumu, presenetil kar precej visok sneg, v katerega je bilo treba vdelati gazi. Derez sicer nismo potrebovali, so se pa morali prvi v koloni potruditi, da so shodili uporabno pot. Na poti se je v naše popotovanje očitno vmešal Štrped, bajeslovna živalca, značilna za ta predel Slovenije, beli polh s sokoljimi očmi in krili namesto prvih nog, ki na svoj način odraža tudi posebnost ljudi, ki živijo na tem območju. V nekem trenutku smo namreč opazili, da se je pot prevesila nekam nizko in nas peljala »nevarno proti dolini«, zato smo se vrnili nekaj sto metrov po gazi in se usmerili na pravo, proti vrhu Razsušice. Ob prihodu na vrh nas je pozdravil kamnit valj, za katerega nismo vedeli natančnega pomena, vendar sem pozneje našel dve razlagi. Po obeh naj bi bilo znamenje postavljeno v spomin letalcem, ki so med I. svetovno vojno strmoglavili na vrh najvišjega vrha Čičarije, 1083 metrov visoke Razsušice (imenovane tudi Glavičorka in Pil). Po prvi naj bi strmoglavilo avstrijsko vojaško letalo, ki je iz Pulja prevažalo pošto na Dunaj. Druga, bolj verjetna, ker vsebuje več konkretnih podatkov pa trdi, da se je 15. julija 1918 letalo po opravljeni nalogi (bombardirali so vojaške objekte pri Meštrah), vračalo v bazo v Pulju. Iz neznanega razloga je letalo, v katerem so bili Tirolec in dva Madžara, zgrešilo smer leta in okrog enajstih zvečer strmoglavilo. Naslednji dan so domačini posmrtne ostanke letalcev prenesli v vas Golac in jih na tamkajšnjem pokopališču pokopali, po koncu vojne pa so svojci poskrbeli za prekop v domače kraje. Po skupinskem fotografiranju smo se napotili dalje in se spustili nekaj deset metrov, na majhno gozdno jaso, do začetka poti, ki nas je popeljala ponovno malo navzgor, proti vrhu Medvižice, katere kamniti vrh leži na višini 1081 m. n. m. . Za dosego vrha pa je bilo potrebno uporabiti kar nekaj plezalnih sposobnosti, vendar smo tudi ta napor zmogli vsi. Napori so bili bogato poplačani, saj imaš, stoječ na kamnitem vrhu občutek kot bi stal na katerem od vrhov v Julijcih, Karavankah ali Kamniško-Savinjskih Alpah, na katere je lep pogled. Z vrha se odpirajo prekrasni razgledi preko Brkinov do Snežnika in na severozahod do vrhov Slavnika, za katerim se kaže morje. Tudi na tem kamnitem osamelcu, ki daje vtis, kot bi ga nekdo pozabil v tej pokrajini, smo posneli skupinsko fotografijo ter se, po »alpinističnem spustu« namenili dalje, proti tretjemu vrhu, Ostriču (tudi Žabnik imenovanem), katerega vrh sega v višino 1056 m. n. m. Potem, ko smo stopili iz gozda, nas je najprej presenetil pogled na travnata pobočja Ostriča, ki so jih dodobra prerili divji prašiči. Drugo presenečenje pa so bile sledi volka, ki je lep čas hodil tik ob pohodniški trasi, potem pa se v nekem trenutku odločil in zakoračil v gozd. Ker je bila pot z vrha Ostriča proti Zagradu že pretežno kopna, ni predstavljala težav in kmalu smo bili na izhodišču, s katerega smo se zjutraj podali v modrini pomladanskega neba po zasneženi a lepi poti na tri vrhove v osrčju Čičarije. Ob kalu še prisrčno slovo in odhod proti domovom. Zapisal: Miran Klavora Foto: Andrej K., Miran K. in Milan J.