»Bosonogi Avguštinci« uspešno z Uršlje gore v dolino
V soboto 11. marca se nas, po dveh urah vožnje, 28 Cekinčkov, zbere pred Kočo na Naravskih Ledinah, ki stoji na jasi, na zahodnem boku Uršlje gore. Do 9. ure smo se pred kočo, v mrzlem jutru prestopali po zaledenelih poteh v okolici in čakali na zamudnike, ki so sporočali, da so nekje zgrešili pot in pridejo nekoliko pozneje. In to čakanje je prišlo ravno prav, saj so v tem času v kočo prišli člani domačega planinskega društva ter nam v koči, ki jo je prvotno postavil mežiški rudnik v bližini nekdanjega rudokopa, pozneje pa jo odstopil PD Ravne na Koroškem, ki jo je preuredilo v planinsko postojanko ter jo odprlo 24. maja 1964, postregli s toplimi napitki. Po odprtju so poleg koče dogradili še depandanso, kočo leta 1978 adaptirali in povečali, 1986 napeljali telefon, leta 1990 pa investirali še v izdelavo centralnega ogrevanja i vodovoda.
V tem času so »izgubljeni« sporočili, da so parkirali nekoliko višje od koče, že ob poti proti Uršlji gori, zato smo, po namestitvi derez, zakoračili v hrib, našemu cilju nasproti. Po nekaj minutah smo naleteli na skupino petih izgubljenih in triintrideset nas je družno nadaljevalo pot proti vrhu Plešivca. Večina pogumno, z derezami na nogah, po sredini ledene poti, manjši del pohodnikov pa, ker niso resno vzeli navodil, da v nahrbtnike sodijo tudi derezice ali pa si jih sploh še niso nabavili, pa previdno po zaplatah svežega snega ob poti ali v breg, malo globlje v gozd, kjer je bilo stopanje nekoliko varnejše. Bilo je naporno, nekateri več nazaj kot naprej, bilo je nekaj trdih pristankov na zadnji plati, k sreči brez poškodb in tako smo, nekateri z več, drugi z manj porabljene energije, uspešno prišli do vrha Uršlje gore.
Ta je bil, letnemu času primerno, še kar zasnežen , tako, da je sneg pokrival celo klopi in mize pred domom, do katerega smo se, po opravljenem skupinskem fotografiranju na vrhu, mimo stavbe in RTV stolpa, spustili. Prvo kočo so na tem mestu leta 1912 zgradili člani Nemško-avstrijskega planinskega društva, po prvi svetovni vojni pa jo je prevzela mislinjska podružnica SPD. 29. avgusta 1942 je koča pogorela, a so jo po osvoboditvi člani PD Prevalje obnovili in 22. avgusta 1948 dali v uporabo. Med leti 1980 – 1983 so zgradili nov prizidek, ga povezali z obnovljenim starim delom postojanke ter oboje dali v uporabo 17. junija 1984, ob 65 letnici PD Prevalje.
Malica in tekoča okrepčila v domu so nam vzela kar precej časa, žal pa je bila cerkev, ki s svojo mogočno pojavo kraljuje na vrhu, zaprta in nismo mogli opraviti ogleda njene notranjosti, kar bi vzelo še nekaj časa, a bi se, kot trdijo pisni viri izplačalo, saj je cerkev zelo zanimiva. Ravno zaradi njene zanimive zgodovine, bom navedel nekaj podatkov o njej in mogoče bo ravno to pritegnilo koga, da se vrne na goro, ko bo cerkev odprta. In viri pišejo dobesedno takole: «Leta 1570 so se pri Florjanu Plešivčniku in sinu Antonu zbrali Vincenc Prevolnik , Baltežar Navornik, Rupert Šišernik, Benedikt in Lambert Močilnik ter Jurij Prevolnik. Dogovorili so se, da bodo sezidali sv. Uršuli v čast hram, da v sedmih deželah naokoli ne bo na bolj visoki gori kot je Plešivec take cerkve zaradi petih reči, za katere naj bo pri Bogu priprošnjica sv. Uršula: dobrotljivosti, kruha, mošta, volne in ta prave krščanske vere. Gradnjo cerkve je, skoraj deset let nadziral, spreminjal ter plačeval račune Ljubljanski nadškof Tomaž Hren, ki je leta 1601 prišel skozi Guštanj na Plešivec si ogledal brez vsakih načrtov zgrajeno cerkev ter dal navodila glede oltarjev. Domačini so nato z darovanji zbrali denar in Florijan Plešivčnik je ukrenil vse, da je bila cerkev leta 1602 dokončana ter posvečena. Pomembno je, da je Hren ob posvetitvi pridigal v deželnem jeziku in s tem prispeval k utrjevanju in potrjevanju slovenskega jezika.
Cerkev je v zasnovi gotske oblike, po občutku, pišejo viri, pa je le daljni odmev tega stila. Velika gmota je zleknjena v širino, v tlorisu pa razgibana. Pokrita je s skodlami, stavbno telo pa sestavljajo zelo široka trojna ladja, ožji in nižji prezbiterij z dvema nižjima kapelama ter dva zvonika. Prvotno je bila zidana iz lomljenega kamna, pozneje, ob obnovi pa ometana. Leta 1602 so posvetili tri oltarje, ki pa jih danes ni več, so pa v poznejši dobi dodali še oltarja sv. Jakoba in Matere božje (Pieta), tako, da jih je danes pet. V južnem zvoniku so trije bronasti zvonovi, zahodni zvonik, ki so ga zaradi pogostih strel opustili, pa zvonov ni.
Po ogledu zunanjosti cerkve in zaužitem okrepčilu, smo nekaj minut posvetili še pogledom na bližnjo in daljno okolico ter ugotovili, da se na vzhod in jugovzhod ponuja pogled na Mislinjsko, Šaleško in Spodnjo Savinjsko dolino s Slovenj Gradcem, Velenjem in Šoštanjem ter Pohorjem, Paškim Kozjakom, goro Oljko in Posavskim hribovjem v ozadju. Na jugu so se oči ustavile na Smrekovcu, Golteh, Dobrovljah, Menini planini ter za Belimi vodami tudi na delu Gornje Savinjske doline. Od jugozahoda do severozahoda so oči sledile Raduhi, Olševi, Savinjskim Alpam, Peci in Svinški planini, na severu pa so nam svojo podobo kazale Mežiška dolina, Ravne in Prevalje. Oči so se kar sprehajale in srkale vso lepoto okolice a bi naštevanje vsega, kar so videle, vzelo preveč časa in prostora. Zato svetujem, pot pod noge in sami preveriti, kaj je moč videti in kakšna je cerkev od znotraj, saj jo je poleti mogoče obiskati.
Po vseh ogledih je bilo treba proti dolini in kmalu po odhodu izpred doma na Uršlji gori se je pojavil problem, ki smo ga zelo hitro rešili. Ocenili smo namreč, da bi bila hoja po poledeneli poti, ki smo jo uporabili za vzpon, brez derez prenevarna. Milan je zaupal vodenje skupine pohodnikov brez derez Tomažu, Andreju in Franju ter jih napotil skozi gozd, kjer je bil sicer celec, a korak kljub temu varnejši. Kmalu potem, ko se je skupina oddaljila, je iz skupine »derezarjev« bilo slišati opazko: »Evo, bosonogi Avguštinci gredo po svoje«. Na križišču, nekaj minut pred ciljem, smo »derezarji« morali nekaj minut počakati na »bosonoge Avguštince«, ki so ob prihodu v en glas zagotavljali, da bo prvi nakup nakup derezic in da bodo le-te stalno v nahrbtnikih, saj ne želijo več gaziti celo do kolen ali še čez. A kljub vsem naporom so pot vsi zmogli brez poškodb, tako, da smo pohod zaključili zadovoljni in polni pozitivne energije.
Zapisal: Miran Klavora
Foto: Miran Klavora in Andrej Kolenc
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
