Trupejevo poldne 19.10.2013

Cekinčki opoldne na Trupejevo poldne Sobota, 19. oktober 2013, ura nekaj pred osmo zjutraj. Od vzhoda se dviga žareča sončna krogla, jaz pa stojim pred Mladinskim počitniškim domom Zveze prijateljev mladine Ljubljana, na Srednjem vrhu nad Martuljkom. V spominih odplavam več kot petdeset let v preteklost, v čas, ko smo dečki in deklice iz Osnovne šole heroja Franca Bukovca iz Preske pri Medvodah, v tem domu preživeli prekrasen teden šole v naravi. Sneg, sonce, kepanje, smučanje, prve mladostne simpatije, ….. tedaj pa značilno Milanovo žvrgoljenje, ki vedno kliče na zbor za začetek pohoda …. in povratek v realnost. Odhitim na parkirišče, kjer so že zbrani vsi Cekinčki, ki so se odločili prekrasen dan preživeti v naravi, na vzponu na Trupejevo poldne. Vseh 25 se nas zbere okrog Milana, ki nam najprej na kratko opiše turo, potem pa še izda skrivnost imena Trupejevo poldne. Če gledaš vrh z dvorišča kmetije Trupejevih na koroški strani, se namreč opoldne sonce nahaja natanko nad vrhom, ki je bil naš cilj. Po kratkem nagovoru sta na čelo kolone stopila mlada Jani in Jure ter nas skozi vas popeljala do široke gozdne poti, ki vodi ob potoku Jerman proti vrhu. Dobre pol ure hoje smo porabili do pomnika, ki domačine in izletnike spominja in opominja na hudo nesrečo, v kateri je snežni plaz 2. januarja 1777 pod seboj pokopal osem domačinov. Do lovske koče Železnica smo hodili več ali manj po soteski ob potoku, zato nam je zelo dobro delo sončenje, ki smo si ga, ob malici, privoščili na dvorišču s soncem obsijane koče. Počitek in sončenje sta nam vzela precej časa, zato smo se odločili, da v nadaljevanju stopimo nekoliko hitreje. A tudi to nam ni uspelo, saj so bili postanki do vrha pogosti. Vzrok zanje so bili najprej ogled lukenj, ki so jih izkopali svizci, kot drugo pa pogledi na okoliške gore, ki so jim poseben okvir in s tem čar dajali zlato rumeni macesni. In menim, da ga ni človeka, kaj šele prijatelja gora, ki bi se lahko uprl tej skušnjavi in s hitro hojo, brez ustavljanja, želel doseči vrh. A kljub »počasni« hoji, smo bili na vrhu nekaj minut pred dvanajsto. Tu pa so se začele težave in more za našega Milana, ki je moral Cekinčke, kljub temu, da smo redoljubni in skrbimo za varnost, nenehoma opozarjati, naj se ne približujejo robu, ker obstaja možnost, da pride do udora, kar bi pomenilo zelo hiter pristanek na avstrijski strani, globoko pod vrhom gore. In naj kar v tem trenutku priznam, da Milana tako živčnega še nisem videl. Po daljšem postanku, namenjenem tudi sončenju, smo opravili še skupinsko fotografiranje, nato pa po trasi državne meje začeli spust proti dolini. V zavetju macesnov in ob prekrasnih pogledih na vse okoliške gorske vrhove, se je pot do koče spet zavlekla, a nas to ni odvrnilo od ponovnega daljšega počitka in »nabiranja« sončnih žarkov na klopeh ob koči. Spust v dolino je bil, ob vodenju Janija in Jureta samo še malo zahtevnejši sprehod in že smo stali pred vasjo Srednji vrh, vsi zadovoljni, da smo »ujeli« prekrasen sončen dan. Sledil je še obisk sirarne Pr' Hlebanju, kjer smo si nakupili mlečnih izdelkov za precej časa, saj take priložnosti ne dobiš vsak dan. Ob vračanju z vozili proti dolini smo si privoščili še en postanek, saj obisk Trupejevega poldneva in Srednjega vrha ne bi bil zaključen, če si ne bi ogledali še slapu na potoku Jurež. Besedilo: Miran Klavora Fotografije: Andrej Kolenc, Miran Klavora, Tine Šubic