Tovsti vrh 17.2.2018

Prepričali smo se – Tovsti vrh se mu reče Ko Milan v vabilo zapiše Tolsti vrh ali Tovsti vrh je jasno, da bo potrebno veliko branja in preiskovanja virov, da bomo vsaj približno vedeli kaj je pravo ime in kdo ga je, če ga je, po nemarnem ali namerno, potvoril. Ob koncu lahko potrdim, da je pravo ime Tovsti vrh, saj je tako zapisano na deblu drevesa v bližini vrha (markacisti PD, ki so to zapisali, bodo že vedeli kaj je prav), tudi v knjigi avtorja prof. Janka Orožna, »Celje z zaledjem«, iz leta 1948 (v kateri ga imenuje celo Tovst) najdemo isto ime in ne nazadnje je tako ime zapisano tudi v Atlasu Slovenije, katerega je leta 1992 izdala Založba mladinska knjiga. Po kratki noči, ki je sledila petkovemu občnemu zboru PD Vrhnika in v kateri smo urejali vtise in spomine na lep nastop članov mladinskega odseka ter podelitev priznanj, katerih so bili od PD Vrhnika deležni tudi člani naše skupine, Vesna, Tomaž, Andrej, Miran, Milan pa je, za zavzeto delo pri izgradnji nove koče, prejel celo Zlati častni znak PZS, se nas je v sobotnem jutru 17. 2. 2018, na parkirnem prostoru v Zazidu pri Laškem zbralo 35 hoje željnih. Ob prihodu na zbirno mesto sta nas presenetila Ksenja in Andrej, ki sta v čast drugemu vnuku, postavila lično mizico, bogato obloženo s sladicami in nekaj steklenicami s krepko in osvežujočo vsebino. Medtem, ko smo uživali v odličnih okusih, so se nam oči sprehajale od cerkve na vrhu Svetega Miklavža, zgrajene okrog leta 1400 in večkrat obnovljene, nazadnje jeta 1931, mimo Starega gradu Celje, katerega nastanek je verjetno že okrog leta 1200, med leti 1120 in 1130, do Grmade, pod katero nas bo pozneje vodila pot proti našemu cilju. Tistim z največ domišljije in ki smo že nekaj prebrali o nameravani izgradnji visečega mostu med vrhom na katerem stoji cerkev in starim gradom, se je ta brv že izrisala v vsej svoji veličini. Za izgradnjo tega objekta si želi občina Celje povečati svojo prepoznavnost in dodati nekaj posebnega v turistično ponudbo kraja. Pred odhodom na turo smo opravili še nekaj formalnosti in sicer pozdrav dvema novima pohodnicama, nakar smo prisluhnili še Vesnini zahvali za prejeto priznanje PD Vrhnika, v kateri je na nekoliko šaljiv način izrekla zahvalo vsem, podobno kot to storijo dobitniki Oskarjev. Potem se je začelo zares. Ni trajalo dolgo, ko je že bil potreben prvi postanek, ki ni bil namenjen počitku, temveč namestitvi derez, saj je pogled na pot pred nami povedal, da tokrat brez njih ne bo šlo. Prvi del, na katerem so izdelane prijetne stopnice, je bil hitro za nami in znašli smo se pred pritlično hišo, v kateri je zadnja leta svojega življenja, s prijateljico Theo Gamelin, preživela Alma Karlin, leta 1889 v Celju rojena slovenska popotnica, poliglotka, prevajalka, pisateljica in teozofinja. V tej hiši je 14. januarja 1950 tudi sklenila svojo izjemno življenjsko pot, o kateri pa se piše šele v zadnjih nekaj letih. Od tu smo pot nadaljevali navkreber in prvi postanek opravili pri več kot 200 let stari Trobiševi bukvi, razglašeni za naravni spomenik in poimenovani po družini Trobiš, lastnici gozdov, v katerih bukev raste. Še nekaj hitrih korakov in že smo zvonili na zvonec želja ter pospešili v strm breg, ki nas je pripeljal do kraja prvega daljšega počitka, Pečovniške koče. V njej smo se na hitro okrepčali in že nas je zasnežena pokrajina vabila dalje, tako, da smo ponovno nadeli dereze ter mimo Celjske koče in vznožja smučišča ob njej, zagrizli po ozki gazi ob smučišču, proti Tovstemu vrhu. Na enem od razcepov v gozdu, nas je pozdravil napis Tovsti vrh, delo markacistov PD. Ni bilo potrebnih več veliko korakov in že smo stali ob mreži, s katero je zaščiteno brezno na 834 visokem vrhu, našem cilju. Skupinsko fotografiranje je bilo posebna težava in izziv, saj je bilo na vrhu komajda toliko prostora , da smo se vsi razvrstili ob breznu. Ker je vrh nerazgleden, se nismo zadrževali več kot je bilo potrebno za skupinsko fotografijo, potem pa skozi gozd, po bližnjici, da ne bi ponavljali poti, po kateri smo se povzpeli na vrh, krenili proti Pečovniški koči. Ob opazovanju prekrasne kulise smrek in drugega drevja, ovenčanega s snegom ter seveda, zaradi varne hoje, tudi pogledi pod noge, smo hitro prispeli v bližini koče, kjer nas je čakalo novo presenečenje. Visoka in debela drevesa, s čudnim lubjem in iglicami, podobnimi macesnovim, a niso bila niti smreke niti macesni ali kaj nam znanega. Nihče namreč ni poznal njihovega imena, zato sem šele ob zbiranju podatkov za zapis, ugotovil, da je to duglazija, ki porašča gozdove Severne Amerike in Kanade, njeno seme pa je v Evropo prinesel botanik David Douglas, po katerem se tudi imenuje. Velja za zelo prilagodljivo vrsto in najbolj uspeva v hladnih območjih z debelo plastno prsti. V višino zraste celo do 75 metrov, njen les je zelo kakovosten in zaradi hitre rasti tudi gospodarsko pomemben. In še zanimivost o lubju, ki nam je »padlo v oči« - lubje je sprva sivo in gladko, kasneje pa postane rjavo rdeče in močno razpoka. Po natančnem proučevanju duglazij, za katere takrat še nismo vedeli, da so to in nabiranju storžev ter iglic za identifikacijo, smo se podali do Pečovniške koče pod Grmado, na višini 620 metrov nad morjem, in si v njej privoščili nekaj sprostitve od naporne hoje z derezami. A ker nič lepega ne traja dolgo, se je bilo treba posloviti od toplega zavetja koče, nadeti dereze, opraviti še eno skupinsko fotografiranje in ponoviti »mučno hojo z derezami«, tokrat na srečo proti dolini. V Zagradu smo se poslovili in si zaželeli nasvidenje v Zagradu čez mesec dni (a takrat v Čičariji). Zapisal: Miran Klavora Foto: Miran Klavora in Andrej Kolenc