Tošč 17.11.2018

Preko Polhograjske Grmade na Tošč November 2018, v programu Cekinčkov vzpon na 1021 metrov visoki Tošč, Milan še vedno poškodovan, zato je potrebno pohode nadaljevati z njegovo podporo in pomočjo od doma, na terenu pa z nami še nekaj časa ne bo. Iz tega sledi, da sva z Vesno opravila ogledno turo 8. 11. in ugotovila, da na poti ni posebnosti, ki bi lahko »ogrozile izvedbo pohoda«. V vabilo, ki ga izdela in pošlje članom skupine Milan, zapiše: »Tokrat se bomo podali na vrh, ki je pred desetletji, ko je jugoslovanska vojska za 9 metrov znižala Pasjo ravan, postal najvišji vrh Polhograjskega hribovja in se nahaja severozahodno od Polhograjske Grmade (898 m. n. m.). Z vrha se nam odpre razgled le proti zahodu, kjer lahko vidimo zahodni del Polhograjskega hribovja ter nekaj najvišjih vrhov v Škofjeloškem hribovju. Povzpeli se bomo na Tošč (1021 m. n. m.). Nanj vas vabiva Miran in Marjetka v soboto 17. novembra 2018, ko se bomo ob 9. uri zbrali na parkirišču ob križišču za vas Bela.« Naj takoj pojasnim, da sva Miran in Marjetka začasno prevzela Milanovo funkcijo in poskušala prijatelje čimbolj varno voditi po poteh, ki smo jih imeli v programu za 2018. Prišel je razpisani dan in na križišču za Belo se nas je zbralo 23 članov skupine Cekinčki. Po kratki predstavitvi poti in izkušenj z ogledne ture, smo krenili v sončen dan, cilju naproti. Po kratki hoji po asfaltni podlagi, nas je pot kmalu popeljala na gozdne, z odpadlim listjem »tlakovane poti«. Po krajši hoji smo ob poti opazili spominsko ploščo, na kateri je zapisano, da je v Belški grapi 19. 3. 1943 v borbi z Italijani, Nemci in belogardisti padlo 22 borcev I. bataljona Dolomitskega odreda, med njimi tudi komandant, narodni heroj Lado Dolničar – Rudi. Od plošče dalje je pot še nekaj časa vodila po ravnini, potem pa se je začel bolj strm vzpon na prvi vmesni cilj, Polhograjsko Grmado. Ker nam je bilo vreme naklonjeno, smo se na vrhu zadržali nekoliko dlje, da bi se na odprtem naužili pogledov na prekrasno pokrajino in sončnih žarkov. Še skupinska fotografija in že se je kolona raztegnila v dolino, proti turistični kmetiji na Gontah, od koder smo pot nadaljevali navkreber preko Malega Tošča, do našega »pravega cilja«, Tošča. Kljub temu, da je Tošč dokaj nerazgleden vrh, smo si privoščili daljši postanek, saj je bil dan kot naročen za uživanje pod sončnimi žarki. Bilo je obilo dobre volje, smeha in seveda malice iz nahrbtnikov ter nekaj malega tekočega okrepčila. Tudi na tem vrhu, po dolgoletni, lepi navadi, ni šlo brez skupinske fotografije. Med potjo proti turistični kmetiji Gonte, smo srečali večjo skupino planincev, ki so bili, ne boste verjeli, s Hrvaške. Le kje so izvedeli za Tošč? Na Gontah smo se odločili za malico in še nekaj posedanja ter nastavljanja sončnim žarkom. Žal pa je v nekem trenutku od nekod zapihal tečen, hladen veter in nas prisili, da smo se na pot odpravili prej kot smo nameravali. Ob koncu poti na križišču nas je Jožica povabila na pijačo in odločili smo se za gostilno Dobnikar na Katarini. Ob prihodu in naročanju pijače nam je zaupala, da praznuje rojstni dan, nakar so sledile čestitke vseh, ki smo se odločili ustaviti v gostilni. Vesna ji je, ker drugega darila nismo imeli, izročila »priložnostno darilo«- kamnito srce, ki ga je našla med pohodom. Polni vtisov, dobre volje in napolnjeni z energijo sončnih žarkov, smo se odpravili proti svojim domovom. Zapisal: Miran Klavora Foto Andrej Kolenc in Miran Klavora