Kar srbele so nas že pete in sapo smo predolgo varčevali za nove vzpone. In tako se nas je 20 pohodnikov zjutraj zbralo v jedilnici Koče na gozdu in si privoščilo jutranji čaj. Nič kaj vzpodbudno jutro se nam je ponujalo, ko smo skozi vasico Gozd takoj zagrizli v blatni kolovoz, kajti neprestano nas je obdajala megla ali nizka oblačnost, kdo bi vedel. Korajžo so nam dale besede oskrbnice Koče na Kriški gori, ki je sporočila, da se kopajo v soncu. Od takrat naprej je šlo lažje. Lepe pravljične mušnice, sončni prameni v gozdu, rosne kapljice na travah in vejevju, vse to nas je pripeljalo do grebena, kjer je pred nami dobesedno vstal Storžič, morebitni cilj za naslednje leto. Ne dolgo za tem smo že stali na vrhu Tolstega vrha, požigosali knjižice Slovenske planinske poti, občudovali lep razgled na bližnje in daljne gore, očak se nam je ponujal na dlani, Košuta je vabila, da jo prehodimo od začetka (Velikega vrha) do konca (Košutnikovega turna), dolina se nam je sem ter tja odpirala nad medlo ali nizko oblačnostjo. Vse to smo počeli, ko smo si sušili preznojene malice in pridno zalagali naše želodčke. In že je bilo potrebno zapustiti vrh, kajti še ena ura je bila potrebna, da po grebenski poti dosežemo Kočo na Kriški gori. Med potjo smo se nasmejali originalni družbici, ki je počivala na "Klopci hribovske mornarice", ki so jo pred sedmimi leti postavili. Koča nas je toplo sprejela s svojimi dobrotami, zunaj pa je ponovno megla zavzela svoje položaje. Sledil je spust v dolino, mimo klopc z imeni: Štefanova, kovača Pajota, Dohtarjeva in Ivanina in kmalu smo nad vasico gozd "zašpilili" našo pot, ki smo jo končali ob domačih kremšnitah v Zavetišču na Gozdu.
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
