Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib 20 1. 2019

Po Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib Na željo kar nekaj pohodnikov smo prvi letošnji pohod opravili po Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Za zavarovano območje je bilo z odlokom razglašeno leta 1984. V njem se prepletajo številni elementi naravne in kulturne dediščine. Je odlično raziskana, časovno nanizana še posebej od 16. stoletja dalje. Takrat se je občutno povečalo število pisnih dokumentov tudi tega območja. Iz njih je razviden pomen parkovnega območja tudi za širše slovensko zgodovinsko dogajanje. V sončnem, zimsko pobeljenem nedeljskem dopoldnevu smo se v velikem številu zbrali v Tivoliju, priljubljenem ljubljanskem parku, vanj lahko vstopimo kar iz središča mesta. Za njegov nastanek je bila ključna zasaditev Lattermannovih drevoredov. V času Ilirskih provinc jih je zasnoval francoski inženir Blanchard, za njihovo zasaditev pa je poskrbel avstrijski guverner Lattermann. Pred tem so bili vrtovi urejeni okoli gradu Podturn. Danes je to Tivolski grad z Mednarodnim grafično likovnim centrom. V Cekinovem gradu je Muzej novejše zgodovine. V obeh so stalne postavitve in občasne razstave, predavanja, pogovorni in debatni večeri, koncerti. Navadili smo se na razstave v Jakopičevem sprehajališču, ki ga je preuredil arhitekt Plečnik v tridesetih letih. Po drevoredu smo se sprehodili do priljubljenega mestnega sankališča in lepega razgleda na nedeljsko mirno mesto in grad. Za sankanje razmere niso bile ugodne, umetna zasnežitev še ne deluje, zato nas je Milan povabil na potepanje in po dozico znanja po zaenkrat še januarsko oblečenem biseru parka, po Jesenkovi poti. Sam je to pot že prehodil, z nami podelil video, tokrat pa smo šli na pot skupaj. Urejena je bila ob kongresu Mednarodne zveze gozdarskih in lesarskih raziskovalnih organizacij septembra 1986 v Ljubljani. Poimenovali so jo po botaniku in genetiku Franu Jesenku ( 1875 – 1932). Začne se ob poti Pod turnom, kjer je tudi spominski kamen, posvečen prvemu profesorju botanike na Ljubljanski univerzi. Prizadeval si je tudi za zaščito parka Tivoli pred pozidavo. Prijateljeval s Plečnikom. Dolžina poti je približno 3 km, z imenitnimi slovenskimi in latinskimi imeni se nam na ličnih tablicah predstavi 30 drevesnih vrst. Zakaj le imena? V povabilu k večkratnemu sprehodu po poti je navedeno nekako takole: tudi ljudje se med seboj predstavimo najprej z imeni, druge lastnosti pa drug pri drugem spoznavamo postopoma. Po žledolomu so morali nasaditi nekatera nova, nekaj pa imamo v parku žal tudi vandalizma. Pri nadaljni hoji smo uzrli tudi Halo Tivoli. Naša skupina ima dober spomin, zato smo bili enotni o letnici izgradnje Hale Tivoli (1965) in da sta bila ob dograditvi v njej koncert Louisa Armstronga in svetovno prvenstvo v namiznem tenisu Spent, pa nepozaben zaključek svetovnega prvenstva v košarki leta 1970... meni osebno pa nepozaben koncert skupine Queen 7. 2. 1979. Po blago vzpenjajoči poti smo imeli ves čas pogled na mesto, za nekatere predolgo zapuščene stavbe (Bellevue) pa si želimo čimprej odgovornega lastnika. Že dolgo stanujem pod Šišenskim hribom, v bližini Jernejevega bisera oziroma pri Stari cerkvi. Pisni viri o njeni zgodovini navajajo tudi letnico 1370 ko je bil tu sklenjen t.i šišenski mir med Habsburžani in Beneško republiko, o pripojitvi tedanjega Trsta Benetkam. Vseh nameravanih obnovitvenih del in ureditev okolice pa tudi mojstru Plečniku v letu 1936 ni uspelo izvesti. Pot smo nadaljevali do še enega, po letu 1967 opuščenega objekta, stolpa nekdanje Galetove skakalnice, zgrajene okrog leta 1950. Na njej je v šestdesetih letih dvakrat potekalo takrat znamenito tekmovanje za Pokal Kongsberg. Zmagi za Jugoslavijo sta dosegla Janez Polda in Marjan Pečar. Danes je ob vznožju urejeno otroško igrišče in kar težko si predstavljam množico 20.000 gledalcev, ki je takrat spremljala skoke. Pot smo nadaljevali do Mosteca, kjer je nekaj navdušencev v sedemdesetih letih z obilico prostovoljnega dela poskrbelo za nadaljevanje smučarskih skokov v Ljubljani. Ob našem prihodu so imeli trening dečki in deklice mlajših kategorij. Skakalni naraščaj smo z veseljem opazovali ob našem vzponu po stopnicah ob skakalnicah. Na trdnih tleh smo počakali še Janija in Jureta, ki sta nam pomahala s stojišča na vrhu skakalne konstrukcije. Mimo vodnega bazena smo se vrnili na »glavno« pot in se pripravili za vzpon na Šišenski hrib, ki je s 429 m najvišji vrh Rožnika. Po zalet in moč za vzpon smo šli k priljubljeni postavni bukvi. Tu se sprehajalci, redni ali naključni radi ustavimo v njenem zavetju dodisi za premislek, počitek, opazovanje sončnega zahoda ali kar tako, ker je preprosto lepo. Tudi zaradi sonca prijetno ogreti smo se nato povzpeli na Šišenski vrh. Na njem je oddajnik in čezenj je od junija lani speljana označena planinska pot PD RTV Ljubljana. Milan nas je spomnil na šance. Jame za postavitev topov so v času Ilirskih provinc ( 1809-1813) izkopali Francozi za obrambno obstreljevanje avstrijske postojanke na gradu. Jani in Jure sta medtem postavila postroj snežakov. Po slikanju posebej za Mirana ki je manjkal) smo se mimo spominskega obeležja o bojni akciji iz leta 1991 odpravili na Cankarjev vrh. Imeli smo daljši postanek in se počutili kot doma. Tako se je počutil tudi Ivan Cankar, ki je tu užival gostoljubje lastnikov gostilne med leti 1910 – 1917. K njemu so na debate prihajali Oton Župančič, Rihard Jakopič, Hinko Smrekar, Maksim Gaspari in mnogi drugi. Študentje so mu prinašali v pregled svoja dela. Bil je prava zvezda tistega časa in pravkar se končujejo dogodki, s katerimi so obeležili stoletnico prezgodnje smrti. Doprsni kip so postavili ob 30. obletnici pisateljeve smrti, leta 1948. Kip je izdelal Frančišek Smerdu. Vrhničani kipa menda ne obrajtajo preveč, ker gleda proč od Vrhnike. Cerkev Marijinega obiskanja je bila postavljena že v 16. stoletju, baročno preobleko ji je nadel v 18. Stoletju arhitekt Candido Zulliani. Rožnik z okolico je prostor srečevanj in na eno smo naleteli takoj po sestopu s cerkvenega griča. Nasproti sta nam prišla lastnika afriškega noja Franceljna (da mu je tako ime in kaj vse počne v mestu sem prebrala v Delu dne 21. 2. 2019). Očitno je sobotni obisk branjevk na ljubljanski tržnici že opravil. Od začudenja smo si opomogli in postali šele pri gostilni Čad, ki goste sprejema že od leta 1889. Pot nas je vodila mimo vile igralke Marije Vere (1889-1954), ki je ob izgradnji leta 1929 z modernističnim slogom vzbujala nemalo čudenja. Obe, lastnica in vila. Nasproti je rasla dvesto let stara lipa, ki pa so ji nepazljivi komunalci pred nekaj leti presekali korenine in so jo morali posekati. Dovolj škode naredijo že naravne ujme, človeški posegi pa bi morali biti kar se da skrbni. Po vojni so v Tivoliju postavili številne skulpture. Na vrhu stopnišča nad otroškim igriščem je postavljen Kalinov Deček s piščalko imenovan tudi Pastirček. Tu so ga postavili za 1. maj 1946. Kasneje je postal simbol RTV Slovenije in dobil dvojčka na Kolodvorski. Od koder smo šli, smo se tudi vrnili, nasmejani obstali, se poslovili in odšli in se že tudi ponovno srečali dne 16. 2.2 019. Tokrat tudi z Vesno in Miranom, ki ju povabim na sprehod po Rožniku. Z naklonjenostjo zapisala Meta Jakoš, dne 23. 2. 2019 - ob prebiranju knjižice Rožnik, avtorice Vesne Krmelj - ob ponovnem ogledu vedno lepih foto utrinkov našega zvestega fotografa Andreja Kolenca