Slovo od starega leta, slovo od zavetišča
Ko v enem dnevu doživiš tehnično, zgodovinsko, kulturno izkušnjo, opraviš pohod v hrib in se posloviš od prijetnega zavetišča ter popoldne ob izborni hrani kuješ načrte za naslednje leto, si zagotovo bil 13. 12. 2014 s Cekinčki na pohodu na 888 metrov visoki Sveti Peter.
Tone Pavček je zapisal:« Nad zeleno reko pečina in na pečini grad. Vsepovsod na njem zgodovina. Rast razcvet in propad.« In pred tem gradom se nas je štiriintrideset, v sončnem jutru, zbralo pred vhodom v ta mogočni grad Žužemberk, kjer so nas pričakali člani domačega Planinskega društva in lokalni poznavalec zgodovine, predsednik Turističnega društva Suha krajina, Vlado Kostevc, ki nas je v nadaljevanju popeljal po notranjosti gradu ter nam razkril marsikateri zgodovinski podatek, od tega, da se je trg Žužemberk razvil iz naselja, ki je imelo svojo zgodovino, saj so območje naseljevali Iliri, Kelti, nakar so Rimljani zgradili tudi zelo pomembno rimsko cesto. Naselje Žužemberk se je razvilo in dobilo ime po gradu, ki naj bi, po letnici 1000, vklesani na vhodnem grajskem portalu, izhajal iz tega časa, njegova predhodnica pa je bila utrdba, ki jo je dal sezidati Viljem I, tedanji krajišnik Savinjske krajine. Grad je prvič omenjen leta 1295, ko ga je kot »Castrum Sausenberc in Marca Sclauica« od Heinzelina pl. Lupoglavskega kupil goriški grof Albert I. Po izumrtju rodbine je grad prišel v last celjskih grofov, nato pa po smrti Ulrika II Celjskega, ki ni pustil naslednika, prešel v last Habsburžanov. Leta 1538 je nato cesar Ferdinand grad prodal Auerspergom, bratoma Wolf Engelbertu in Juriju. V 16. stoletju grad dobi obrambne stolpe in mogočni bastilji. Leta 1559 je grad zavzel nezakonski sin Jurija Turjaškega, vendar ga je v boju kmalu porazil Herbart Turjaški, ki je bil s svojo vojsko v bližini in je po zmagi kruto obračunal z Jurijevo vojsko.
Grad je bil v lasti Auerspergov do 2. svetovne vojne, med katero se je vanj naselila italijanska garnizija. Leta 1944 so zavezniška letala raketirala grad, tako, da je od njega ostalo večinoma samo zunanje zidovje in kletne sobane. Domačini so od leta 1960 do danes obnovili velik del gradu, tako, da je sprehod skozi njegove obnovljene sobane, ječe, stolpe in ogled priložnostne razstave pravo doživetje in ob poslušanju pripovedi o nasilni smrti žene Ivana Turjaškega, Ane von Eck, ki jo je leta 1575 pokončal »udomačeni medved« ura, ki je bila dogovorjena za ogled, kar prehitro mine.
Leta 1615 se rodi Žužemberčan Janez Vajkard Auersperg, ki je dosegel zelo visok položaj, saj je bil celo vzgojitelj cesarja Ferdinanda III, dobil naslov knez, veliko bogastvo ter ogromno posest in postal celo prvi minister v habsburški monarhiji. Zaradi prevelike želje po kardinalskem naslovu so ga leta 1669 odstavili, nakar se je vrnil v Žužemberk, tam leta 1677 umrl, njegova želja po kardinalstvu pa se je izpolnila leta 1783, ko je kardinal postal njegov pravnuk Jožef Franc Anton vojvoda Auersperg.
Da Žužemberk ni kraj kar tako, priča tudi podatek, da je v njem obstajal ceh strojarjev, ki ga je že leta 1775 odobrila cesarica Marija Terezija in katerega člani so izdelovali irhovino za hlače, predpasnike, vinske mehove in vreče za žito, od rok pa jim je šla tudi izdelava podplatov. Zanimivo je, da je Žužemberk, do začetka delovanja državne smodnišnice v Kamniku, imel celo svojo smodnišnico. Med vojnama je zaživela lectarska in svečarska obrt, katere izdelki so sloveli po vsej Dolenjski.
Po ogledu gradu, polnem lepih vtisov in obogatenem z zgodovinskimi podatki nas je pot popeljala v bližnji Dvor. Tam nas je najprej pozdravil ter nam multimedijsko predstavil zgodovino železo livarstva na Dvoru sedanji lastnik. V predstavitvi smo izvedeli, da je livarna začela delovati že leta 1769 in po letu 1820 postala največja železolivarna na Slovenskem. Tega leta je bil namreč za direktorja imenovan Ignac Vitus pl. Pantz, rudniški in fužinski direktor v Salmovi železarni na Moravskem. Spremenil je proizvodni program železarne in začel se je nagel razvoj, tako, da je železarna leta 1836 že dobila pravico do naslova »Cesarsko kraljeva privilegirana tovarna za litoželezno in kovanoželezno blago«. Naslednji direktor Karl Horst je v letih 1838-1840 temeljito posodobil in reorganiziral delo, tako, da so svoje kvalitetne izdelke razstavljali širom Evrope. Žal je železarna po sto letih, leta 1891 prenehala z delom.
Zanimive predstavitve je bilo kar prehitro konec, a sledil je še zanimivejši del. Ogledali smo si namreč obrat proizvodnje ulitkov ter muzej gotovih izdelkov, izredne umetniške in seveda uporabne vrednosti, ki pričajo, da je duh livarstva na Dvoru še vedno živ.
S tem je bilo umetniško, kulturno, zgodovinskega dela konec in podati se je bilo treba na pot proti Svetemu Petru. V Podgozdu smo pustili nekaj vozil, nekaj pa smo jih odpeljali na »dnevni cilj Lašče« ter se nato, po ne preveč zahtevni poti podali proti vrhu. Zanimivo je bilo, kot vedno, opazovati naravo in njene lepote, še posebno pa na tej poti pritegnejo pozornost postaje »križevega pota«, ki pohodnika spremljajo skozi svetle, mešane gozdove vse do cilja.
Na vrhu nas je poleg lesenega, ličnega razglednega stolpa in prijetnega zavetišča pričakal tudi, nič kaj prijeten veter, zato se je kar lepo število pohodnikov zateklo v toplo zavetje zavetišča. Ob prijetni toploti, ki se je širila od štedilnika, so si privoščili malico iz nahrbtnika ter dobrote, ki so nam jih pripravili člani domačega PD. Najpogumnejši so se, vetru navkljub povzpeli na razgledni stolp in bili poplačani s prelepimi pogledi na bližnje in daljne vrhove. Čaju, sendvičem, slaščicam je sledilo še nekaj priložnostnih govorov in toplih zahval domačinom za gostoljubje ter izmenjava priložnostnih daril in že smo hiteli v dolino. Pogovor se je komaj dobro razvil in že smo stali pred gostilno Rojc v Laščah ob cesti med Dvorom in Kočevjem.
V prijetnem, toplem zavetju gostilne, ob izbrani hrani in pijači, pogovorih o opravljenih pohodih v letu 2014 ter pripravi programa za leto 2015, ob podelitvi priložnostnih daril posameznikom, ki so dali poseben prispevek skupini Cekinčki, je čas kar hitro mineval in zunaj se je na pokrajino prav potihoma spustila tema. In pohod je trajal skoraj od zore do trde teme.
V naslovu sem zapisal slovo od zavetišča. Žal je bilo slovo dejansko, saj smo bili ena od zadnjih, če ne celo zadnja skupina pohodnikov, ki je zavetišče obiskala. Približni deset dni po našem obisku je namreč zavetišče pogorelo do tal. V pogovorih s člani domačega PD smo jim obljubili vso pomoč pri izgradnji novega in, ko bo potrebno, ko nas pokličejo, bomo spet na kraju lepih spominov. Teh nam namreč tudi ogenj ne more vzeti.
Zapisal: Miran Klavora
Fotografije: Miran Jenko, Miran Klavora in Andrej Kolenc
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
