Sveti Jošt nad Kranjem 25.1.2014

Zimska pravljica na Svetem Joštu nad Kranjem Novoletna praznovanja so minila in kot je Milan zapisal v vabilu, je »novo leto stopilo med nas z malimi koraki, mi pa se bomo z velikimi in hitrimi koraki povzpeli na osamelca nad Kranjem, ki se nahaja nekoliko zahodno in je nekaj nižji od Šmarjetne gore«. 33 članov skupine Cekinčki, ki nas je zanimalo, kaj se skriva za opisom, se nas je 25. januarja zbralo na avtobusni postaji, ob železniški progi v kraju Rakovica na Gorenjskem. A da ne boste mislili, da smo se šlo vozit z avtobusom ali vlakom; ne, na tem mestu smo se zbrali, v prelepem, sončnem, zimskem jutru, da uresničimo našo željo, povzpeti se na Sv. Jošta, katerega vrh seže v višino 845 metrov. Ob prihodu je bilo seveda nešteto čestitk in želja ob vstopu v novo leto, potem pa je že bilo treba sesti v vozila in jih nekaj odpeljati v sosednjo Spodnjo Besnico, kjer je bil popoldne cilj naše hoje. Ura se je že močno prevesila preko devete, ko smo končno korak namerili proti vasi Zabukovje in za vasjo v pravo zimsko pravljico. Travniki so bili rahlo pobeljeni z novo zapadlim snegom, v gozdu pa je bilo drevje okrašeno s snegom, ki je drevje nagnil ravno toliko, da smo ves čas imeli občutek, da hodimo skozi tunel, ki nam ga je postavila narava. »Najlepši« so bili občutki, ko se je temperatura nekoliko dvignila in se je z drevja začel osipati sneg, ki, kot vsi dobro vemo, najraje pade natanko za vrat. Po dobri uri hoje smo se ustavili pri kapelici »Pri Svetem studencu«, ki so jo zgradili v času romanja na Sv. Jošt. Na tem mestu smo imeli daljši postanek, med katerim smo nekaj besed namenili poteku organizacije in načinu izvedbe občnega zbora PD Vrhnika, ki se je neusmiljeno bližal. Miran je predstavil scenarij, ženski del ekipe se je dogovarjal o vrstah in količinah peciva in na koncu smo ugotovili, da je zadeva pripeljana že tako daleč, da večjih težav ne bi smelo biti. Še nekaj korakov mimo hiše z zanimivimi freskami, imenovane »Puščava«, kratek vzpon po gozdni poti in že smo bili na vrhu, pri cerkvi Sv. Jošta. Prvič jo omenjajo viri leta šele leta 1600, čeravno je bila, zagotovo, zgrajena že prej v gotskem stilu. V 18. stoletju je bila barokizirana, dodali pa so ji tudi svete stopnice, za katere je originalne kamenčke iz Rima, v drugem poskusu, po dovoljenju papeža, prinesel duhovnik Vačavnik Simon. V letih 1730 do 1770 je na Jošta vodila znana, sloveča, božja pot, po letu 1770 pa je njena slava zamrla. Ko smo že na vrhu, velja omeniti, da je na gori leta 1899 služboval pisatelj in duhovnik Fran Saleški Finžgar, ki je ravno v teh krajih dokončal pisanje družabnega romana Kvišku. Janez Evangelist Krek, pisec Majniške deklaracije, pa je, pred prvo svetovno vojno, na tem vrhu prirejal socialna srečanja za izobražence. Od cerkve in s planote pod njo, se je odprl pogled na vse strani neba, na vse vršace slovenskih Alp, Karavank, Loškega hribovja in ostalih hribov ter gora, tako, da smo, ob zasneženih poljanah in modrem nebu, lahko užili resnično zimsko pravljico. Vendar pa so se oglasili želodci in večina pohodnikov se je podala v družbo ostalih obiskovalcev, ki so že zasedli mize v Smučarskem domu (zgrajen leta 1950) ter se lotila malice, obenem pa so si še ogledali, tokrat uspešen, smučarski nastop Tine Maze. Po obilni malici in ponovnem uživanju v pogledih na bližnje in daljne okoliške hribe in gore, smo pri cerkvi opravili še obvezno skupinsko fotografiranje ter se nato, polni nepozabnih vtisov, podali na pot proti dolini. Hoja po gozdu, po z listjem posuti in rahlo zasneženi poti, ni bila najlažja, vendar smo tudi tokrat, z veliko mero previdnosti, vsi nepoškodovani prispeli v vas Spodnja Besnica, kjer so že čakali jekleni konjički. Še nekaj besed o bližnjem občnem zboru, pozdrav v slovo in nasvidenje na naslednjem pohodu in že smo brzeli proti domu. Napisal: Miran Klavora Fotografije: Andrej Kolenc, Miran Klavora in Tine Šubic