Priprave za Triglav se nadaljujejo – druga tura Veliki vrh (Struška)
Ko Milan v vabilo zapiše, da, ob lepem vremenu, z vrha razgled seže vse do Kleka v Visokih turah in da se bomo na vrh povzpeli mimo nekaj planin, polnih spomladanskega cvetja ter da bo to primeren trening za vzpon na Triglav, ne gre dvomiti, da se nas bo na dan pohoda zbralo veliko število.
7. junija ob 8.00 se nas je na Križovcu, 1222 metrov nad morjem zbrala večina kandidatov za Triglav in seveda še mnogo »podpornikov in navijačev«, tako, da nas je na pot proti cilju, 1944 metrov nad morje segajočemu Velikemu vrhu, v pogorju Struške, med Stolom oz. Belščico in Golico, krenilo 36. Jutranji pozdrav, opis poti in že se je kolona vila po makadamski cesti mimo križa, po katerem je razpotje očitno dobilo ime, proti planini Pusti rovt. Makadamska pot se sicer zložno, a vztrajno dviga in pravi balzam za noge je, ko po prečenju planine krenemo desno v gozd. Že ob poti nas ves čas spremlja obilica cvetja, ki vsemu niti ne vemo imena, zato se pogosto ustavljamo, da nas Milan pouči o imenih tistega, kar vidimo. Najlepši pogled se odpre na Belski planini, imenovani tudi Svečica, kjer 1682 metrov nad morjem uživamo v pravih barvnih preprogah različnega cvetja, ki svoje cvetove nudi na ogled iz zelene travne podlage. Kratek predah in upanje, da bomo krenili na vrh po krajši poti, nam kmalu prekine Milan, ki nas seznani z dejstvom, da bomo na vrh šli, kot se za kandidate za vzpon na Triglav spodobi, malo naokrog – po daljši poti torej. In da ne pozabim, ves čas so nam pogledi uhajali proti Triglavu, ki se nam je ponujal v daljavi, kot bi nas ves čas klical, da čimprej pridemo.
Zložna in ne pretežka pot nas je pripeljala do naslednje planine, Seče, ki se razteza na nadmorski višini 1698 metrov, na kateri so nas pozdravili napisi v nemškem jeziku, torej smo se »potikali« po državni meji in malo preko nje v Avstrijo. Prigrizek, pijača, zbiranje moči za nadaljevanje, skupinski posnetek in že se skupina razdeli v dva dela. Prvi, »Triglavski« z večino drugih udeležencev, zagrize v strmino obdano z ruševjem, medtem ko manjšina korak nameri po položnejši poti, nazaj na Svečico.
Kljub dokaj strmemu vzponu smo ga zmogli vsi in trud je bil, na prostranem, razglednem vrhu poplačan s pogledom na zelene travnate preproge, ozaljšane s cvetjem raznih barv, na katerem si oči in duša spočijejo od vsakodnevnih naporov. Tudi razgledi proti Avstriji in po slovenskih gorah so prečudoviti, tako, da so napori vzpona zelo hitro pozabljeni.
Kratek postanek, nekaj prigrizka in že stopamo proti dolini, prvemu cilju, torej Belski planini, nasproti. A da bi ne bilo preveč enostavno, je poskrbela narava, ki nam je na pot postavila (ali položila) še kar lepo količino snega, tako, da smo velik del poti prehodili v pravih zimskih razmerah. Kljub previdnosti je bilo nekaj manjših padcev in zdrsov, ki so minili brez poškodb, bili pa so izziv za Milana, da je vsem udeležencem pohoda, ob koncu snežne odeje, teoretično ponovno razložil osnove varne hoje v snegu, uporabo cepina, derez ter palic in praktično pokazal uporabo palic pri ustavljanju ob drsenju.
Pred Belsko planino, potem, ko smo se dodobra nagledali narcis, ki so bile v polnem cvetenju, se srečamo z drugo skupino in družno zakorakamo proti dolini, torej preko Pustega rovta proti Križevcu.
Kljub dolgi in dokaj naporni poti, se ob koncu poslovimo nasmejanih obrazov, saj smo opravili še en uspešen trening za »naskok na Triglav«.
Očitno pa napori niso pustili prehudih posledic, saj se nas je večina odločila, da si podaljšamo druženje in smo se ustavili v prijetnem okolju Doma Pristava ter se v prijetnem pogovoru zadržali pozno v popoldne.
Ob slovesu je bil pozdrav – »Nasvidenje, na naslednjem kondicijskem pohodu za Triglav«.
Zapisal: Miran Klavora
Fotografije: Andrej Kolenc, Miran Klavora, Vili Rojko
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
