Cekinčki v zimski pravljici pod Sveto Ano
Na eni od tabel, postavljenih ob Ribniški naravoslovni poti, piše: «Gozd ni le z drevjem poraščeno območje. Je veliko več. Poskusi zamižati in začutiti njegov utrip. Kaj slišiš? Petje ptic? Ali šum vetra v krošnjah dreves? Poskusi globoko vdihniti. Kako diši zemlja spomladi in kako dišijo jesenske gobe ali smrekova smola? Dotakni se hrastovega debla in poskusi uganiti njegovo starost. Gozd se neprestano spreminja in v vsakem letnem času ga občutimo drugače.« In mi smo v snegu, na poti iz Ribnice na Sveto Ano, doživeli zimsko pravljico v zasneženem gozdu.
V soboto 21.dan, prvega meseca novega leta, se nas je 25 zbralo na parkirišču v industrijsko-poslovni coni Lepovče pri Ribnici. Za dobro jutro so nas najprej domačini poučili, da je pri njih zasebna imovina sveta, in da je parkiranje na mestih v tem delu, dovoljeno le lastnikom in zaposlenim. Iz tega razloga je kar nekaj naših jeklenih konjičkov na srečo s pogonom na vsa štiri kolesa), končalo v globokem snegu ob cesti. Po tem spoznanju smo se posvetili svojemu delu programa in v naši sredi prisrčno pozdravili novo pohodnico Bernardo. Že med Milanovo predstavitvijo poti je iz smeri Svete Ane prišlo nekaj prijaznih domačinov, ki so nam pojasnili, da je pot v snegu zgažena, vendar pa močno utrjena in spolzka ter nam priporočili dereze. Ker so v tem času dereze v vsakem nahrbtniku, smo jim hitro zamenjali mesto in jih namestili na podplate čevljev ter se podali, po makadamski cesti, proti cilju. Kmalu se je pred nami pojavil odcep, na katerem smo svoj korak usmerili v pretežno hrastov gozd, v katerem smo med hojo opazili premnoge nenavadne oblike dreves, ki jih je sposobna ustvariti samo narava. Zelo hitro smo, saj med hojo z derezami nismo imeli težav, prišli do Jamarskega doma pri Francetovi jami. Pred domom in v njegovi bližnji okolici nas je pozdravilo kar nekaj domačih živali, ki so si, s prijaznim pristopom, prizadevale dobiti kakšen priboljšek za svoje želodčke. In priznati moram, da so bile kar uspešne, saj je v njihove gobčke romal marsikakšen zalogaj, ki smo si ga pohodniki odtrgali od ust. Postanek je bil ravno prav dolg, da smo dobili informacije o ponudbi hrane in pijače, ki nam bo na razpolago ob povratku. Seveda se nismo dolgo zadrževali, saj je vedno treba priti na cilj in se vrniti v dolino, zato smo, v zasnežene bregove, pospešili korak proti kmetiji Seljan, na naslovu Zapuže 5, ki jo, kot last kmeta Jožeta Oberstarja, že leta 1823 omenja Francisejski kataster. Po manjši planoti med hišami se kmalu znajdemo v gozdu in začudeno ugotovimo, da smo se, nenadoma, znašli v popolnoma drugačnem svetu – v gozdu namreč kraljujejo vitke, visoke, s snegom ovenčane bukve, ki nas potem spremljajo vso pot. Vztrajno rinemo v strmino, si ogledujemo figure, ki jih je s pomočjo dreves, njihovih vej in snega ustvarila narava. Čas hitro teče, niti opazimo ne, da je pot dokaj strma in že smo pred cerkvijo Svete Ane. Nad nami modro nebo in prijetno sonce, pod nami pa, kot bi se potopila v mleko, Ribniška dolina. Opravimo skupinsko fotografiranje ter že hitimo proti Planinski koči pri Sveti Ani, na nadmorski višini 910 metrov. Tudi pri koči se nismo zadrževali, ker nas je avanturistični duh gnal dalje proti cilju. Med potjo se nas je, zaradi pravljične idile v gozdu, lotila prava otroška razigranost, tako, da je za nami v snegu ostalo kar nekaj »angelskih odtisov«, ki so jih s svojimi telesi naredili tisti najbolj pogumni, ki se niso bali snega pod oblačili, v laseh…Kot pravi pesem »hitro, hitro čas beži….«, je tudi nam zelo hitro tekel in kot bi mignil smo se že, v krogu, eden po eden, pomikali okrog vršnega znamenja, triangulacijske piramide, na Stenah Svete Ane, 964 metrov nad morjem. Od tu se podamo še do razgledišča, ki kot balkon čepi nad Struško in Dobrepoljsko dolino, na kateri se nam je odprl prekrasen pogled. Seveda se nismo mogli upreti niti pogledom proti oddaljenim goram Julijskih ter Kamniško Savinjskih Alp, Posavskega hribovja, Dolenjskega gričevja, ki so se nam razodele v vsej svoji lepoti. Ponovili smo poznavanje vrhov, opravili skupinsko fotografiranje, se poučili o tem, da so, v času turških vpadov, na tem mestu kurili enega od kresov za opozarjanje pred prihodom Turkov in ugotovili, da je bil razglednik del »opozorilne verige« na relaciji Vinica-Poljane-Kostel-Fridrihštajn pri Kočevju-Sveta Ana pri Ribnici-Ortnek-Turjak-Ig in Ljubljana pri cerkvi pa je bil tabor, v katerega so se domačini zatekli ob nevarnosti napadov. O tej posebnosti in opozorilni verigi je pisal že Janez Vajkard Valvasor, ki zapiše:« Kakor svarijo v obeh prejšnjih petinah vojvodine Kranjske deželo z ognjenimi znamenji, tako se godi tudi v tej tretji petini ali na Srednjem Kranjskem. Tukaj so zaradi Turkov urejeni kresovi tako, da jih od tistih krajev, ki so Turčiji najbližji, do glavnega mesta Ljubljane, prižigajo kot nekakšno geslo zavrstjo v določenem redu«.
Ob vračanju proti dolini smo si najprej privoščili daljši postanek in malico pri Planinski koči ter izvedeli, da le-ta stoji na kraju, kjer je bila pred 170 leti kmetija Antona Blatnika z naslovom Zapuže 6, ki pa jo je, radoživi gospodar v gostilni Pr' Štanfeljcu zapravil in jo je morala vsa druži na leta 1850 zapustiti. Novi gospodar pa kmetije ni imel namena obdelovati, zato je prostor pogozdil in danes tu lahko vidite obilje smrek, s katerih se je ob našem obisku, zaradi opoldanske otoplitve, po nas veselo vsipal sneg.
Polni nove energije se podamo v kratek vzpon, ki nas zelo hitro, ponovno pripelje pred cerkev Svete Ane, v katero nam je tudi omogočen vstop. O cerkvi velja povedati, da je zgrajena na višini 920 metrov nad morjem in tako najvišje ležeča cerkev v Ribniški župniji. Prvič je omenjena že v urbarju iz leta 1576. Valvasor o cerkvi zapiše, da je bila posvečena Marijini materi in je prvotno imela tri oltarje ( Sv. Ane, sv. Uršule in sv. Neže). Skozi čas je bila večkrat močno poškodovana od ognja in strel, vendar so jo domačini obnavljali in ji dali današnjo podobo, ki jo v notranjosti krasi le en glavni oltar posvečen sveti Ani in je delo rezbarja Franca Jonteza iz leta 1889, medtem ko sta svetnici Uršula in Neža na oltar postavljeni kot stranski. Pod tem oltarjem je še »oltar proti ljudstvu«, katerega je leta 1991 iz hrastovine izdelal kipar in slikar Stane Jarm, katerega prekrasne slike križevega pota krasijo tudi stene cerkve.
Ker so se megle in oblačnost v dolini razkadile, nam je bilo dano uzreti tudi Ribniško in Kočevsko dolino ter Veliko in Travno goro, v daljavi pa so se nam kazali celo Javorniki, Slivnica ter Snežnik. Ob tem smo dobili še podatek, da so na območju v bližini cerkve, do leta 1914 oglarili in pripravili 4 – 6 kop, ki so jih morali kuriti tri tedne do temperature 250 st. Celzija.
Napolnjeni z novo energijo in polni vtisov zimske pravljice smo se vrnili v dolino, kjer so si nekateri v Jamarskem domu privoščili še dodatno okrepčilo, drugi pa smo, zaradi različnih obveznosti, odhiteli proti domovom.
Zapisal: Miran Klavora
Fotografije: Miran Klavora in Andrej Kolenc
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
