Cekinčki na Vrtaško Sleme
Kako vabljiv in prepričljiv je Milanov zapis v vabilo, ko napiše, da nas pričakuje pohlevni dvatisočak divje Martuljkove skupine, njen severovzhodni odrastek. Le malo je podoben svojim razbitim skalnatim sosedom, vendar je zaradi ugodne lege zelo vabljiv. Z njega je lep pogled na dolino Vrat in njen mogočni zaključek s Steno. Res prepričljivo in vzpodbudno povabilo na hojo do vrha Vrtaškega Slemena, na nadmorsko višino 2077 metrov, za katero tudi spletni zapisi navajajo, da je pot nanj »lahka – označena«.
A kot vedno in povsod, se težave skrivajo v detajlih in v zapisih tistih, ki so gori že bili, pogosto najdeš zapisano, da se jim je v glavi pogosto motalo besedilo »Strma je pot v nebo, strma zelo«. Zakaj je temu tako, smo spoznali, ko smo se vrnili v dolino, vam pa bo verjetno tudi bolj jasno, če boste prebrali zapis do konca. A lepo po vrsti.
12. september, zgodnje sobotno jutro, ura sedma (saj je, zaradi dolžine poti, potrebno začeti nekoliko prej), ko se nas na parkirnem prostoru na koncu Mojstrane zbere dvanajst Cekinčkov. No, če sem čisto pošten smo bili »cekinčki« v manjšini, saj je bilo v skupini kar osem »cekinčic«.
Kratka predstavitev ture, preverjanje, če imamo vsi dovolj tekočine (med potjo namreč ni koč, napajališč ali drugih objektov, v katerih bi lahko gasili žejo in napolnili prazne steklenice) in že, mimo table, ki obljublja štiri ure hoje do cilja, hitimo na strmo gozdno pot, ki nas bo pripeljala do Vrtaške planine. Na strmem vzponu, ki so ga, po sledeh sodeč pred kratkim navzdol prehodile tudi krave, ki so že zapustile gorske pašnike, se nam je v glavi že pojavila misel o tisti, prej zapisani »strma je pot v nebo….«. In vprašanje, kako zmorejo pot krave, saj je na nekaj delih zelo ozka, ob njej prepadni deli (ki so sicer varovani z jeklenico) ostane brez odgovora. Ali pač jim je lažje, »ker imajo pogon na štiri noge, mi pa samo na dve«. Na prvem delu, ko se med drevjem pokaže toliko prostora, da je mogoče pogledati v dolino, se nam odpre pogled na dolino z Mojstrano, na nasprotni strani pa v daljavi ugledamo Kepo in Dovško babo in seveda vas Dovje. Od tu dalje se strmina samo še stopnjuje in pot prehaja v strma skalna pobočja, ki se končajo globoko nekje v dolini.
Pravi balzam za noge je prihod do »končne postaje tovorne žičnice«, ki smo jo dosegli po dveh urah hoje. Milan pokaže posebno tovorno prikolico, s katero pastirji, v nujnih primerih, v dolino prepeljejo tudi živali. Še nekaj korakov po tokrat položnejši poti in že smo na višini 1457 metrov, kjer nas pričaka prijazno okolje pastirskega stanu na Vrtaški planini. Sonce in prekrasni pogledi v dolino Vrat ter proti Triglavu in Cmiru ter ostalim goram, povzročijo kaj čuden odziv. Kar slabo uro smo si vzeli za ogledovanje »mravljic, ki so lezle na vrh ali pa se že vračale z vrha Triglava« ter zaužitje nekaj hrane iz nahrbtnika ter tekočine za nadaljnje napore. V nadaljevanju hoje smo ugotovili, da hrana in pijača nista bili odveč, saj nas je čakalo še dobri dve uri hoje do ciljnega vrha. Po krajšem vzponu skozi gozd smo se ustavili na razglednem pomolu, s katerega se nam je prvič pokazal vrh Slemena, za njim pa se nam je nasmihala Kukova špica. Ne vem sicer, zakaj je tako, a vedno, ko ugledaš cilj, traja še zelo, zelo dolgo, da se vzpneš nanj, in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Hodimo po travnati ravnici Njivic, na kateri si ogledamo zanemarjeno napajališče, se ozremo desno na Vrtaški vrh in potem pogumno zakoračimo v objem ruševja. Pot nas pripelje na preval, čisto pod vrhom, na katerem mi Milan podeli posebno »nagrado in čast«, da prvi osvojim vrh. Z veseljem sem sprejel ponujeno in rezultat so posnetki prihajajočih, trpečih pohodnikov na vrh. Kot vedno, ko si na vrhu, pozabiš na napore in prevzame te veselje, oči pa odtavajo v daljavo, kjer te čakajo slovenski vršaci, na čelu z očakom Triglavom, na katerem kar mrgoli »mravljic«. Tudi na Špiku jih je nekaj, in z Milanom narediva značilno fotografijo s prstom na vrhu gore, ki jo bova podarila Vesni, saj ima do te gore iz rane mladosti poseben odnos.
Potem pa se na vrhu začnejo dogajati najlepše stvari. Prevzame nas občutek brezčasnosti, ko se odklopijo vse slabe misli in ko nekaj veljajo samo prekrasni razgledi, popoln užitek, sprostitev in želja po mirnem ležanju pod sončnimi žarki. In res, družno smo polegli na tla in zazrti v nebo uživali v tišini gora več kot eno uro. A žal, kot vedno se vse lepo konča in, da nas na poti ne bi lovila tema, moramo na pot, saj nas čaka še »garanje« v nasprotno smer. Skupinski posnetek so tokrat napravili prijazni planinci iz tujine, tako, da nas je na njem vseh dvanajst.
Pod vtisom doživete lepote smo se kaj kmalu znašli pred stanom na Vrtaški planini in šele tokrat sem opazil tablo z napisom, da je »Planšarski stan srenje Dovje Mojstrana, zgrajen leta 1932, po načrtih Agrarnih operacij v Ljubljani«. Stavba zavidljive starosti torej. Kratek počitek, nekaj pijače in že hitimo po strmem pobočju proti dolini, kjer ob 17. uri, utrujeni, a polni nepozabnih vtisov, sezuvamo težko pohodniško obutev in obuvamo lažja obuvala za »zabavo v Dovjem«. Ustavili smo se namreč še v prijetnem lokalu na Dovjem, popili kavico (ki nam je nekaterim med potjo najbolj manjkala), pojedli nekaj blejskih kremnih rezin (ki jih po novem ponujajo v lokalu), se okrepčali s pivom in po dobri uri klepeta, v katerem nam je Milan predstavil tudi mnogo utrinkov z njegovega pohajanja po slovaških gorah, odhiteli proti domovom.
Kljub premagani višinski razliki preko 1400 metrov, desetim uram hoje in posebnim naporom vročega dne, mi še danes prihajajo v spomin samo najlepši trenutki druženja s prijatelji, ki v gorah pozabijo na vse tegobe vsakdanjega življenja.
Napisal in fotografiral: Miran Klavora
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
