Šilentabor 10.12.2016


Cekinčki skozi zgodovino v prihodnost December, mesec, v katerem se ozremo nazaj, pogledamo v prihodnost in naredimo obračun ter sprejmemo zaveze za naprej. Tudi Cekinčki smo se odločili, da to postorimo in za dan, ko se bo to zgodilo, določili 10. december 2016. Ker naj bi potovanje skozi zgodovino opravili na območju Pivke, se nas je »usodnega jutra«, na parkirišču pri Parku vojaške zgodovine v Pivki, zbralo 36, zgodovine in hoje željnih. Pogled na okolico, ki je bila pokrita z belo odejo nočne slane, nad njo pa koprenasti oblački jutranje megle, je dal slutiti, da se obeta lep dan. Ker smo vsi nemirnega duha, smo po kratki predstavitvi poteka dogajanja preko dneva, zakoračili v smeri Svetega Primoža, bližnjega, razglednega vrha. Na njem smo si ogledali ostanke obrambnega okopa gradišča, ki je na vzpetini stalo že v starejši železni dobi, med 8. in 4. stoletjem pred našim štetjem, v času Rimljanov pa je na tem mestu stala manjša trdnjava. Zanimivo je bilo pogledati tudi v rove, ki so del nekdanje Rapalske meje in se ustaviti, zaradi pridobivanja zdravja, tudi na energetskih točkah, ki so označene po celotnem območju vrha Primoža. Nekateri bi ostali in nabirali zdravilno energijo, a kaj, ko je iz daljave proti nam ves čas pogledoval vrh Šilentabora in nas prav potiho vabil, da ga obiščemo. Nekaj korakov po ravnini, potem pa strmo v hrib in kaj kmalu smo bili na začetku vasi, nekoč imenovane Tabor. Ker pa je Taborov v Sloveniji mnogo, so se domačini domislili, da svojemu naselju dodajo še poimenovanju po nekdanjem gradu in tako je nastal Šilentabor. Izvor imena korenini v nemški besedi Schilertabor, kar pomeni mogočni tabor. Na Taborskem grebenu, ki smo ga v lepem sončnem dnevu, brez upora domačinov zasedli, je bil v srednjem veku mogočen grad, o katerem je v svojih delih pisal že Valvasor. Obseg mogočnega tabora je bil kar kilometer in je bil eden največjih taborskih kompleksov v Sloveniji, v katerega so se ob turških vpadih, zatekali domačini. Ljudsko izročilo pravi, da je, kljub mogočnemu obzidju, ob nekem napadu, glavno vlogo odigrala grajska dekla, ki je za orožje uporabila čebelje panje (ulje), ki jih je preko obzidja metala na napadalce, ti pa so, v strahu pred čebeljimi piki, pobegnili. Po koncu turške nevarnosti, v 17. stoletju, je začel minevati tudi grad in je sčasoma propadel do te mere, da je danes videti malo, razen seveda prekrasnega razgleda s pečine, na kateri je stal. Ob iskanju podatkov sem naletel tudi na pesem o propadu gradu, ki jo je zapisal pesnik in politik Miroslav Vilhar, ki je živel in ustvarjal na bližnjem gradu Kalc. Gre pa takole: SILNI TABOR Silni tabor, silni tabor! Kdo te je do tal razrušil, da zidovje razdrobljeno med bršljanom kvišku dvigaš? Al so Turci te podrli, Turci divji, Turci ljuti? Al so plami te požrli, plami grozni, plami strašni? »Niso Turci me podrli, niso plami me požrli, ni me doba razrušila, ni me strela razdrobila! Mene so deželi v brambo zidali Ravanci-knezi, Pivčani pa in Dolani steno skladali na steno. Bivali od nekdaj v meni vitezi so trdosrčni, ki so kmete v sužne, grenke, težke jarme uklepali. Dvakrat so prijeli kmetje kopja, sul’ce, buzdovane, dvakrat pa s krvavo glavo od zidovja se vračali. Tretjič primejo orožje, planejo nad silni tabor, kri polnila je nasipe, v krvi sem se grad razrušil!« Silni tabor, silni tabor! Glase čuj iz podrtine: Kdor te zidal, se protivši, te razrušil kri prelivši! Po priložnostni deklamaciji, uživanju v prekrasnih pogledih na bližnjo in daljno okolico, skupinskem fotografiranju, použiti malici in nekaj pijače, je napočil čas za sestop proti Pivki. Med obujanjem spominov in izmenjavi vtisov je čas hitro mineval in že smo se znašli pred zapornico, na zadnjem delu Parka vojaške zgodovine. Pot nas je najprej »zapeljala« v okrepčevalnico, kjer pa nam ni bilo dano več kot zaužiti nekaj okrepčilnega napitka in že smo hiteli naprej. Čakala nas je namreč vodička, ki nas je popeljala na »Pot v samostojnost«. Tako so poimenovali del razstave, v katerem je prikazan »razvoj Slovenije« od časov bivanja v skupni državi Jugoslaviji, do osamosvojitvenih gibanj in dokončne osamosvojitve. Strokoven komentar ter pogledi na zemljevide in način nekdanjega življenja v skupni državi, so sprožili mnogo komentarjev in mnogi bi kar ostali ter si stvari natančno ogledali. A ogled v skupini terja svoj dolg in hitro je bilo treba v naslednji prostor, kjer so razstavljena orožja ter bojna vozila, ki so bila uporabljana v času osamosvajanja. Tudi v tem prostoru je bil čas ogleda skopo odmerjen, saj je bil pred nami še ogled naslednjega hangarja, v katerem so razstavljena orožja in vozila, ki so jih uporabljale vojskujoče se strani med drugo svetovno vojno. Ob koncu ogleda se odločiš, da se boš na obisk Parka podal ponovno sam, da bi lahko v neomejenem času, v miru, pogledal vse razstavljeno. Po koncu vodenega ogleda povratek v okrepčevalnico, kjer nam je prijazno osebje postreglo s specialiteto – vojaškim pasuljem. Ni jih bilo malo med nami, ki so ob pasulju podoživeli čas, ko so služili domovini v JLA in ravno njihova pohvala kvalitetnega in okusnega »pivškega pasulja« je veljala največ. Posode so bile kmalu prazne, tako, da smo lahko začeli še z zadnjim, »formalnim delom« našega zadnjega druženja v letu 2016. Milan je prisotne seznanil s predlogom načrta pohodov za leto 2017, ki je prilagojen starosti pohodnikov in oceni kondicijske pripravljenosti ter seveda vremenskim razmeram v posameznih obdobjih leta. Prisotni so se s predlogom strinjali, ga sprejeli in s tem tudi zaključili prekrasno druženje. Zapisal: Miran Klavora Fotografije: Miran Demec, Miran Klavora in Andrej Kolenc

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
25. december 2016
fotografij
59

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju