Pristovški Storžič 24.10.2015

Cekinčki na Pristovškem Storžiču Pred jutranjo in dopoldanski meglo, nizko oblačnostjo in odložljivimi obveznostmi doma, smo se Cekinčki v soboto, 24. 10. 2015 umaknili na Jezersko, oziroma Jezerski vrh na višini 1218 m. Tu, pravzaprav na avstrijski strani mejnega prehoda je bilo izhodišče za 1759 m visok Pristovški Storžič, ki nam ga je Milan slikovito predstavil že v vabilu. Tudi napoved za gorski svet je bila nadvse obetavna, čeprav je v visokogorju že potrebno upoštevati zimske razmere. Ime je gora dobila po nekdaj veliki slovenski kmetiji Pristovnik v Kortah. Kljub državni meji smo se tu počutili kot doma. Mimo mejnika, postavljenega po mirovni pogodbi leta 1919 med silami antante in Avstrijo, smo se podali toplim sončnim žarkom in prekrasni barvni kulisi naproti. Skupaj smo se odločili za pristop po bolj strmi, dobro označeni Kranjski poti. Nekajkrat smo prečkali gozdno pot, ker se nam nikamor ni mudilo smo na nebu opazovali zanimiva znamenja in uživali v vedno lepših razgledih po okoliških hribih. Zaselki pod njimi so postajali vse manjši. Še posebej, ko se v drugem delu poti le ta strmo dviguje, vendar varne jeklenice omogočajo kar hitro napredovanje. Pod strmim ostenjem pa smrekov gozd, zlati macesni vmes, pa lovske preže, kar pomeni, da tu ne hodijo le planinci. Zaradi odlične vidljivosti se greben Košute, Begunjščica in Triglav sploh niso zdeli daleč, pa Stegovnik in nezgrešljivi Storžič in Virnikov Grintavec. Kmalu smo uzrli tudi severne stene Kamniško Savinjskih Alp in znali našteti kar nekaj vrhov, še posebej ponosni pa smo bili na tiste, ki smo jih skupaj že osvojili. Kmalu smo nasmejani in dobro razpoloženi stopili na podolgovat vršni greben. Pristovški Storžič je markantna gora, od daleč prepoznavna, opazna pa tudi po križu. Na njem je napis: Koroška – svobodna in nerazdeljena. Postavljen je bil ob 42. obletnici koroškega plebiscita. Prekrasni, veličastni razgledi so se od Grintavcev selili proti Raduhi, grebenu Olševe, Pece in kar nemogoče (pa pravega smisla tudi ne bi imelo) bi bilo naštevati vse vršace, kjer smo se s pogledi zadovoljno sprehajali. Vsi smo izžarevali dobro voljo in zadovoljstvo. Nekaj pozornosti smo vseeno namenili tudi našim nahrbtnikom. Za počitek, pogovor ali uživanje v miru, ter fotografiranje je bilo danes na vrhu dovolj časa. Z zelo doživeto interpretacijo novokomponirane Lepe Vide je Milan poskrbel še za kulturni program. Seveda smo si vsi prisotni zagotovili izvod besedila. Povratek na izhodišče smo opravili po daljši, položnejši, prav tako dobro označeni poti. Le ta je, jesensko obarvana vodila med smrekami, jelkami, macesni, bukvami, z visoko travo ob strani in kakšnim zapoznelim cvetom. Z nastavljanjem sončnim žarkom smo zadovoljili tudi potrebe po vitaminu D. Dan je bil prijazen, družba pa še kar ne bi šla narazen. Jasna in Emil sta omenila le dve od mnogih znamenitosti takorekoč ob poti, ene tri ovinke proti vasici Bela. Bili smo soglasni, da si jih ogledamo skupaj. Spust na avstrijsko stran je bil vseeno malo daljši, kot je prvotno narekoval vsem nam dobro znani, varljivi spomin. Smo se šalili vse do Murijevega vrelca, potem pa začeli z nalivanjem v stekleničke in s pitjem posebne, trpko kisle vode. Tudi obrazi so se malo zresnili, smo pa tako uspešno obnovili zaloge železa v naših telescih. Pojasnjevalne table so tudi v slovenskem jeziku in nudijo obilico podatkov o izvoru, nastanku, sestavi vode in kamenin. Voda zaradi železovih mineralov pušča sled v strugi in na kamenju. Spomnili smo se pitja podobno »okusne«, z železom in ogljikovim dioksidom bogate vode na Solčavski panoramski poti. Tako opolnomočeni smo se po treh ovinkih in še nekaj ... pogumno zazrli v podobo sv. Krištofa na ogromni skali in nadnaravni velikosti. Fresko so dali leta 1861 naslikati furmani iz doline Bele, katerih zaščitnik je. Vsako leto avgusta poteka pri Krištofovi peči, (tako 12 m visoko fresko imenujejo) slavnostno maševanje in blagoslov avtomobilov. Doživetij in doživljajev poln dan smo zaključili ob vznožju Jezerskega vrha pri Planšarskem jezeru, kjer smo si popravili okus, ki je ostal po pitju železove vode. Cekinčki smo se svobodni, do zdaj nerazdeljeni, posedli v svoje jeklene konjičke in se pozno popoldne vsak po svoje odpeljali novim dogodivščinam naproti. Naše vrste ponovno strnemo na Kranjski rebri. Pohitite s prijavami. Po treh dneh ... in še nekaj zraven zapisala Meta. Fotografije pa sta prispevala Andrej Kolenc, Metod Vesel in Milan Jerman.