Pot dveh slapov 12.3.2016

Cekinčki po Poti dveh slapov Neštetokrat sem se vozil mimo Višnje gore proti Dolenjski, mnogokrat sem prehodil Jurčičevo pot od Višnje gore do Muljave, a vedno sem videl samo Višnjo goro desno od ceste, grad Turn ali Stari grad nad njo ter poti desno od ceste. Le redko se mi je pogled ustavil na cerkvi, levo od ceste, še najmanj pa se mi je sanjalo, da v gozdovih Dednega dola, Gornjega Brezovega in ostalih naselij, obstaja pokrajina, ki jemlje dih in v katero se zaljubiš na prvi pogled. In potem se najde nekdo, ki predlaga za leto 2016 pohod »Po poti dveh slapov« in najdejo se Cekinčki, ki predlog sprejmejo in potem Milan, ki pošlje vabilo in pride 12. marec 2016, ko je treba pohod udejanjiti. Na dogovorjeni dan se nas, na parkirišču pri farni cerkvi sv. Tilna v Žabjeku, delu Višnje gore levo od ceste, zbere 32. Cerkev je bila prvič omenjena že leta 1450, farne funkcije pa je dobila leta 1621. Tudi o tej cerkvi kot o mnogih slovenskih zanimivostih piše že Valvasor, ki omenja tri oltarje. Leta 1794 je bil glavni oltar obnovljen in takrat je podobo, ki je nadomestila kip svetega Egidija – Tilna naslikal Steinberg. Oltar je bil pozneje obnovljen še 1837 , 1854 je bil napravljen nov tabernakelj, 1876 so bile nameščene nove orgle, 1890 pa je bil kupljen nov križev pot, delo Josipa Heindla. Na cerkveni fasadi opazimo nekaj spomenikov višnjanskih plemičev, med katerimi so najbolj znani Taufferer, Codelli ( tisti, ki je v Ljubljano pripeljal prvi avtomobil), Klarwill ter župnika Janeza Ciglerja, pisca prve slovenske povesti Sreča v nesreči. Na čelni strani cerkve kraljuje slika sv. Tilna, delo akademskega kiparja Veljka Tomana, ustvarjena leta 1993. Bodi dovolj o cerkvi in gremo na pot. Korak namerimo proti Dednemu dolu, a se noge še niti ogrejejo ne, ko naše pohodnice, na dvorišču hiše ob cesti, zagledajo svojo »bančno sodelavko« in kmalu potuje iz rok v roke steklenica z »osvežilno pijačo«, ki daje dodatno voljo in pogum. A treba je dalje in že koračimo po makadamski cesti ob potoku Višnjica, na katerega bregovih nas pozdravljajo zvončki, tevje, teloh, resje, deveterolistna konopnica, sem in tja se pokaže kakšen močerad. V vodi se nam na ogled postavi repuhovo cvetje in opazimo tudi že žabji mrest. Nekajkrat z levega brega na desni in nato zopet nazaj, preko lepo urejenih in varnih brvi in že smo ob vznožju prvega lehnjakovega slapa Višnjica. Nekaj spominskih fotografij pod prelepim slapom in že hitimo, eni po kovinski lestvi (težja pot) in drugi po gozdni poti naokrog (lažja pot) proti slikovitemu izviru Višnjice, ki se napaja iz več manjših virov. Izvir leži v Dolenjskem podolju, na nadmorski višini 640 metrov in v svojem zgornjem delu teče po dinarski tektonski prelomnici ter je edini, ki v površinskem toku doseže reko Krko. Pot navkreber se še kar nadaljuje in kmalu smo pri tabli, ki srce požene v močnejše obrate in glavo prisili, da se pogosteje obrne ter oči usmeri v gozd – na tabli je z velikimi črkami zapisano »Revir medveda« in poleg še slika zveri. A tokrat smo očitno imeli srečo in smo na najvišji vrh na nadmorski višini 748 metrov z imenom Kucelj, prišli, ne da bi srečali kakšno od gozdnih zveri. Na stolpu, postavljenem nekoliko dalje od lesenega križa, posvečenega Mariji Snežni, je pritrjena tabla, na kateri so podatki o geodetski točki 1. reda 173, na kateri stojimo. Izčrpno nas o namenu podatkov, o načinu izmere, o evropski in lokalni mreži točk pouči Tomaž, ki stvari izredno dobro pozna in nam tudi pojasni pomen izrazov in oznak položaja v koordinatnem sistemu ETRS89 in državnega koordinatnega sistema D48. Seveda si oči napasemo tudi na gorah, ki nam jih je, nekoliko zamegljeno sicer, dano videti z vrha, od Kamniško Savinjskih Alp, do Snežnika in ob ugodnih razmerah celo do Triglava Sledi spust do vasi Gornje Brezovo in kratek postanek za pogled v steklenico in pokušino vsebine, za katero se je Milan med ogledno turo dogovoril z domačini. Polni nove energije nadaljujemo pot po vetrovni ravnici, a kmalu ponovno zagrizemo v hrib, saj nas čaka vzpon na naslednji vrh – Gradišče 706 metrov nad morjem. Vpis v knjigo, nekaj fotografij in že hitimo v dolino, saj nas čaka še najlepši pogled. A najprej velja omeniti še dejstvo, da so na območju Gradišča in okolice, očitno imeli nekaj postojank Rimljani, saj so med izkopavanji na teh območju našli mnogo izkopanin, med katerimi ima posebno mesto zlatnik Arkadija in časov rimskega cesarja Arkadija, ki je vladal od leta 395 do 408. Pot nas kmalu pripelje do izvira potoka Kosca, ki je prvotno bil Kožca, še prej pa verjetno izvirno Kašca, kar naj bi imelo izvor v pojavu, ko voda drobi lehnjak v kaši podobne drobce, ki se ob nalivih odlagajo na mirni strani struge in jo tako spreminjajo. In zopet nas čaka prehajanje z levega na desni breg, a tokrat po kamnih obraščenih z mahom, tako, da je potrebna izredna previdnost, da kdo ne konča v mokrem in hladnem objemu potoka. Še več previdnosti terja spust do drugega slapa Kosca in dalje mimo njega v dolino. A smo tudi to preizkušnjo srečno prestali in se dobre volje ter polni vtisov predali uživanju ob pogledu na najvišji slap na lehnjakovi podlagi v Sloveniji. Med vrhom spodnjega slapa in dnom zgornjega slapa je približno 10 metrov z lehnjakom prevlečene police. V več stopnjah pa se nad spodnjim slapom dviga 20 metrov visoki zgornji slap, nad katerim se soteska zapre s strmimi stenami izpod katerih izvira potok. Še naprej se trudimo s prestopanjem po kamnih, poraslih z mehom in preizkušamo svoje akrobatske sposobnosti, a nikomur ne uspe zaključiti pohoda v hladni vodi, katerega od manjših slapov ali tolmunčkov. Ob koncu prijetnega pohajanja po prekrasnih dolinah, v družbi žuboreče vode Višnjice in Kosce ter številnih cvetlic, smo se odločili še za skupinsko fotografijo v zavetju sv. Tilna ter se, polni nepozabnih spominov na poglede, ki so nam na trenutke res vzeli dih, odpravili domov. Priporočam vsem, da si včasih vzamete čas in se ozrete tudi levo od Višnje gore, še bolje pa, da se sprehodite po prekrasni Poti dveh slapov. Zapisal: Miran Klavora Fotografije: Miran Klavora in Andrej Kolenc