Porezen in Gradišče 30.4.2011

Cekinčki na Poreznu ( 1630 m.n.v. ) – slab začetek, dober konec Zgodovinski viri o naseljevanju dokazujejo, da so bili naseljenci na tem območju že v 14. stoletju. Kraj so v letih 1560 do 1580 kolonizirali s Slovenci., ki so sprva pripadali županstvu v Sorici, v 17. stoletju pa je vas Davča dobila samostojno županstvo. Po prejšnjih obsežnih pašnikih so vas imenovali » In der Alls« - v planini. Današnje ime kraja pa izhaja iz razmerja plačevanja davkov, saj so v tedanjem cerkljanskem narečju, ko so šli davke plačat dejali:«Grem davče plačet.« in od tu ime Davčerji in Davča. Vas, ki se razteza po dolini in grebenih v dolžini 10 kilometrov in je najdaljša vas v Sloveniji, in do leta 1878 nima pravega središča, nato pa zgradijo cerkev Naše preljube gospe srca Jezusovega, ki postane nekakšen center vasi. Porezen je najvišji vrh Cerkljanskega hribovja, s katerega je prekrasen razgled na okoliške hribe in nekoliko bolj oddaljene gorske verige. Na vzhodni. strani je v bližini hribovit svet Davče s samotnimi kmetijami, za njim Škofjeloško hribovje z Blegošem, še naprej Polhograjsko hribovje, Ljubljanska kotlina in Posavsko hribovje. Na južni strani vidimo najprej strma pobočja Porezna in Počanske gore nad ozko dolino Zapoške s Počami ter dolino Cerknice s Cerknim, naprej pa Bevkov vrh, Idrijsko hribovje in Trnovski gozd, pogled pa seže do Nanosa in Snežnika. Na jugozahodu je pod nami globoka Zakojška grapa, nad njo pa se dviga Kojca. Proti zahodu je ob vznožju Porezna Baška grapa, nad njo vrhovi tolminskih gora, naprej pa Matajur; če je ozračje čisto, vidimo tudi Furlansko nižino in Dolomite. Na severu se nad Baško grapo dvigajo vrhovi Spodnjih Bohinjskih gora s Koblo, Črno prstjo, Rodico in Voglom, na južnih pobočjih opazimo vasici Stržišče in Kal, za Črno prstjo pa se kaže Triglav; desno so v ospredju Slatnik, Lajnar in Dravh nad Soriško planino ter Ratitovec, v ozadju pa Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Med obema svetovnima vojnama so Italijani, zaradi izredne strateške lege, močno utrdili vrh Porezna. Še zdaj je videti dolge betonirane podzemne hodnike do utrdb, obrnjenih proti tedanji državni meji. Med NOB so na območju Porezna delovale različne partizanske enote, tam so bila tudi osvobojena ozemlja na Cerkljanskem. Na Porezen pa nas najbolj spominjajo tragični dogodki marca 1945, ko so Nemci želeli v svoji zadnji ofenzivi »Winterende« (»Konec zime«) potisniti enote NOV stran od prometnih poti, tako da bi se lahko varno umaknili iz Italije in Slovenije. V noči s 23. na 24. marec 1945 so s Črnega vrha prišli na Porezen borci Kosovelove brigade, Gorenjskega vojnega področja, Inženirsko-tehničnega bataljona XXXI. divizije, kulturniška skupina IX. korpusa in predstavniki različnih civilnih ustanov, skupaj približno tisoč ljudi. Na Poreznu so nameravali ostati čez dan, naslednjo noč pa nadaljevati pohod proti Bohinju. Toda 24. marca zjutraj se je del 14. SS policijskega polka v gosti megli povzpel na Porezen in presenetil na boj nepripravljene borce, ki so počivali v podzemnih hodnikih in kavernah. V spopadu je padlo 36 borcev in bork, 183 pa so jih ujeli v podzemnem hodniku in okolici. Tega in naslednjega dne so jih 145 brez sojenja ustrelili pri Zaprviču in v Jesenici. Na to tragedijo opozarja spomenik na vrhu Porezna, PD Cerkno pa vsako leto konec marca organizira spominski pohod na Porezen. Milan je v vabilu, poslanem po ogledni turi, obljubil in ocenil, da je vzpon na Porezen lahka, označena, ponekod strma pot, a narava je imela svoj scenarij in zgodilo se je…. Že prihod na mesto začetka pohoda je pravi podvig, saj prevoziti zadnji, 11 kilometrov dolgi, od povodnji pred nekaj leti uničeni del ceste, po dolini Davče, ni mačji kašelj. In ko se nas večina pripelje na določeno parkirišče, Milan oznani slabo novico:« Na pohodu nas bo 12 manj, ker se je skupini Cekinčkov iz Ivančne Gorice, med potjo proti Ljubljani, pokvaril kombi in se nam, žal, ne bodo mogli pridružiti.« Prisotnim štiriinštiridesetim Cekinčkom je Milan nato orisal potek poti in krenili smo, v dokaj jasno, sobotno jutro. A narava, ta naša dobra mati, ima običajno pripravljenih več preizkušenj, in z eno od njih je začela že dvajset minut po začetku pohoda. Ker je menila, da Milan ni dovolj natančno preveril opreme pohodnikov, je nad nas spustila dež, a smo kmalu ugotovili, da imamo vsi primerno opremo – v nekaj trenutkih smo bili namreč vsi v pelerinah, vetrovkah in pod dežniki. Pot smo nato, v miru in ob rahlem pršenju dežja, nadaljevali po mokrih, nekoliko blatnih in spolzkih gozdnih poteh, do pastirske koče. Med kratkim postankom in Milanovi predstavitvi življenja pastirjev na planini je narava ocenila, da prvi preizkus ni bil dovolj in, da potrebujemo še enega. Preko pašnikov nad nami se je začela razvijati meglena zavesa in višje kot smo se po postanku pomikali, gostejša je bila. Ob prihodu na izpostavljen vršni greben, ki se vzpenja proti vrhu Porezna, pa smo dobili dokončno potrditev dejstva, da je v gorah vse mogoče. Nad nas se je namreč zgrnila meglena zavesa, v kateri si videl samo pohodnika, ki je bil 5 metrov pred teboj, dalj pa pogled že ni prodrl. Poleg tega je padla temperatura zraka in začel se je ples sodre – vse skupaj je bilo zelo podobno snežnemu viharju. A Cekinčki bi ne bili Cekinčki, če kljub vsem nadlogam ne bi vztrajali in dosegli vrha Porezna. Pri spomeniku na vrhu hitra skupinska fotografija in odhod preko prevala v kočo Andreja Žvana-Borisa. V koči nekoliko daljši postanek za gašenje žeje in polnjenje želodcev, nato pa zopet skozi vrata, v neprijeten sobotni popoldan. Pred kočo še ena skupinska fotografija in Milanov opis poti, po kateri se bomo vračali v dolino Davče ter prikaz bližnjih gora in gorskih verig. Z roko pokaže nekam v daljavo in resno pove:« Cekinčki, v tej smeri je Cerkljansko pogorje, v tej smeri Golaki, v tisti smeri Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, v oni smeri je Triglav, povsod okrog vas pa je morje ( pa ne Jadransko, ampak morje megle )!« Po tako slikovitem »prikazu razgleda« se je razlegel smeh in pesem, ki je še bolj prispevala k že tako dobri volji, ki nas ta dan ni in ni hotela zapustiti. Po dobre pol ure trajajoči hoji, je narava spoznala, da smo Cekinčki nekaj posebnega, da se, kljub težavam ne predamo in verjetno se je ravno zato odločila, da nas za vse trud nagradi. Temni, koprenasti oblaki so se začeli redčiti, in še preden smo prišli do lovske koče, je na nas po sijalo sonce. In ne boste verjeli, izpred lovske koče smo videli vse tisto, o čemer je pred kočo govoril Milan. Najbolj pa nas je prevzel pogled na greben, po katerem smo ob vzponu na vrh trpeli najhujše muke. Kakor bi narava hotela reči:«Poglejte. Česa ste sposobni in kaj ste danes uspeli premagati!« Med hojo v dolino, preko Cimprovke, po makadamski cesti, je med pohodniki še vedno vladala dobra volja, ki nas do konca, kljub prehojenim dobrim 14 kilometrom, ni zapustila, saj je bilo kar nekajkrat slišati prešerno pesem. Na koncu pa še SMS, ki nas je dosegel iz Ivančne Gorice in ga je spisal ducat Cekinčkov, ki jim je zjutraj druženje z nami preprečila okvara avtomobila:«Da bi dan ne šel v nič, smo se povzpeli na Gradišče nad Stično ( 519 m.n.v.) in tam preživeli prijeten dan!« Pred odhodom domov še kratko povabilo na pohod Po Cankarjevi poti, pa na pohod v sklopu bančnih športnih iger in tisti nasvidenje, ki vedno znova obljubi, da se bomo kmalu spet videli. Kronist: Miran Klavora, fotografije: Andrej Kolenc, Miran Klavor, Tine Šubic, Vili Rojko in Zdravko Aš