Februarski topli dnevi niso na plan zvabili le martinčkov, ampak tudi pol stotnije pohodnikov, ki smo iz Polhovega Gradca zagrizli v prvo strmino in se podali Polhograjski Grmadi naproti. Nismo še dosegli prve vasice z domačijo Setnikar, ko nas je pozdravila nova koča Planinskega društva Blagajana in počitek pri njej je marsikomu povrnil moči, ki mu jih je izpila prva strmina. Sledilo je »prečenje« enega od zaselkov vasice Setnice in metri nadmorske višine so kar ostajali za nami, 500, 700, tu smo naleteli na lovsko kočo, 800 m in junaško proti vrhu, najprej na Malo Grmado in nato, kaj drugega kot spust, da smo se po grebenski poti ponovno povzpeli in osvojili naš cilj. Vrh Grmade nam je ponujal lepo paleto pogledov na Sv. Lovrenc ali Goro nad Polhovim Gradcem, na zasneženi Blegoš in za njim na Julijce, najvišji vrh Polhograjcev – Tošč je zakrival Karavanke, odkril pa se nam je Storžič in nanizani biseri Grintovcev. Vreme nam je bilo naklonjeno, čeprav zjutraj ravno ni bilo najbolj spodbudno in na vrhu Polhograjske Grmade je žareče in zadovoljne obraze pohodnikov obsijalo sonce, ki nas je spremljalo tudi ob povratku do lovske koče in naprej do drugega zaselka Setnice »Pr´ Mehačk«, kjer smo kar odlašali z odhodom v dolino in se pridno martinčkali.