Pogačnikova pot na Šmarno goro 31.5.2014

Cekinčki na prvem treningu za Triglav Za leto 2014 smo si zastavili 2864 metrov visok cilj. Pohod na vrh Triglava seveda, ki naj bi ga opravili v sklopu tradicionalne prireditve PD Vrhnika. Ker pa je varna hoja v hribe samo hoja fizično in psihično popolnoma pripravljenih gornikov, je potrebno opraviti mnogo priprav in kondicijskih vzponov, kar smo si, kandidati za Triglav, zadali kot resno nalogo. V soboto 31. maja se nas je, na Milanovo povabilo, v katerem je pisalo, da se bomo »Triglavovi Cekinčki odpravili v železje – jeklenice – stope - kline«, ob 9.00, pri diskoteki »Lipa« v Spodnjih Pirničah, zbralo 12 kandidatov za preizkus zmogljivosti. Po dobrem kilometru hoje smo se ustavili v vznožju »plezalne poti čez Turnc« poimenovane po Pogačniku – Pogačnikova ferata. Po dobro zavarovani poti, skozi ozko sotesko, smo kmalu dosegli Mali stolp, na katerem smo si, pred začetkom težjega dela, privoščili postanek za ogled nadaljevanja trase. Med postankom je Milan povedal in pokazal vse o uporabi samovarovalnih kompletov ter omenil napake, ki se pri tem najpogosteje pojavljajo. V nadaljevanju smo se lotili prečnega vzpona v desno, ki zaradi izrednega varovanja ter položnosti, ni predstavljal posebnega problema in smo kaj hitro bili v najzahtevnejšem delu. Najprej navpičnica, ki smo jo premagali s pomočjo skob in jeklenice, na katero se lahko pripne tudi samovarovalni komplet. A pozor, po premaganem delu nevarnosti še ni konec – pred nami je namreč še zahtevnejši del, saj v nadaljevanju stena visi navzven, kar predstavlja še dodatno nevarnost in kliče po dodatni previdnosti ob vsakem koraku, ob vsakem preprijemu (kjer vedno znova in znova poslušamo in seveda tudi upoštevamo Milanove »tri točke«). Ob izhodu iz tega, najtežjega dela, se prične polagoma tudi pot nekoliko polagati in kmalu se znajdemo v gozdu, kjer se z leve priključi Westrova pot. Po naporih, ki pa niso pustili posledic na nobenem od udeležencev, smo lahko ugotovili, da nihče nima strahu pred višino, pred jeklenicami, pred izpostavljenimi deli v skali, tako, da smo družno ugotovili, da smo prvi del treninga uspešno opravili. Do vrha Grmade nam je ostal samo vzpon po poti skozi gozd in trud je bil na vrhu poplačan s prekrasnim razgledom na del ljubljanske kotline in hribovje v okolici. Spust do sedla in vzpon do vrha Šmarne gore je bil, v primerjavi s prvim delo, prava »mala malica«. Na vrhu smo si vsi privoščili malico in ko smo se začeli pripravljati na odhod v dolino, je sledilo še eno presenečenje. Na Milanovo povabilo se nam je pridružil njegov dolgoletni prijatelj, Miha Ledinek, oskrbnik gostilne na Šmarni gori, pri katerem je Milan (novost za nas vse), pred mnogimi leti, vskočil na pomoč in opravil mnogo ur dela kot natakar. Povabil nas je na ogled notranjosti cerkve, ki pa je, ob njegovih slikovitih opisih turških vpadov, obleganja Šmarne gore, do zgodbe, kako so domačini z zvonjenjem pol ure pred dvanajsto, pretentali Turke, da so le-ti zapustili pobočje, ne da bi osvojili vrh, kar prehitro minil. Seveda nam je povedal marsikatero novost o tem, koliko časa je na vrhu prebil France Prešeren, ki je hodil na obisk k stricu, ki je kot duhovnik služboval na Šmarni gori in katere pesmi so nastale v tistem času in na tem kraju. Ena od njih je tudi pesem Šmarna gora, ki smo jo uporabili v kulturnem programu na letošnjem občnem zboru PD Vrhnika. Čas je kar prehitro minil, lep pozdrav našemu gostitelju in že smo hiteli, mimo zvonca želja Čez Peske v dolino. Kot so poznejši dogodki pokazali, so očitno vsi, ki so uporabili zvonec, želeli isto – uspešen vzpon na Triglav v letu 2014. Na parkirišču smo se, veseli in zadovoljni, da nam je Milan vsem podelil prehodno oceno, poslovili in se odpravili novim dogodivščinam naproti. In za konec še tole – da ne bi kdo mislil, da je pot lahka in ne predstavlja nobene nevarnosti. Tri dni po našem »treningu« je na njej zdrsnil starejši moški, padel približno 20 metrov globoko in bil pri tem, žal, tako hudo poškodovan, da je na kraju umrl. Zapisal in fotografiral: Miran Klavora