Planina nad Vrhniko 15. 12. 2019

Planina nad Vrhniko – zaključek sezone 2018 Že ob sprejemanju programa za leto 2018, konec leta 2017, smo se odločili, da zadnji vzpon in srečanje opravimo, kot sem pozneje zapisal v poročilu o delu Cekinčkov za leto 2018, na Planini nad Vrhniko. Razlog je bil dokaj enostaven in logičen – želeli smo videti, kakšna je nova koča, za katero smo tudi Cekinčki prispevali nekaj evrov in pri postavljanju katere je Milan pustil nemalo ur dela in , žal, tudi nekaj zdravja. Na določeni dan, 15. decembra 2018, se nas je na parkirišču Pri Štirni na Vrhniki, zbralo 37 pohodnikov. Izredno smo bili veseli, da si je Milan po poškodbi toliko opomogel, da se nam je pridružil in nas, ob sprejemanju številnih stiskov rok in osebnih želja za dokončno okrevanje, končno tudi osebno pozdravil. Na cilj se je sicer tokrat še podal z avtom, a kdo bi mu, po taki poškodbi, lahko zameril. Ostali smo se peš, po relaciji mimo Bukve, podali proti vrhu. Pot je v dobrem razpoloženju in lepem vremenu hitro minila in mnogi, ki na vrhu še niso bili ali pa so bili gori v času, ko je tam še stala stara koča, so obstali odprtih ust. Niso namreč pričakovali, da je nova koča tako krasna stvaritev. Po čaju dobrodošlice v jedilnici koče, smo se povzpeli nadstropje višje in po ogledu prostorov, pod Milanovim vodstvom, zasedli sedeže v učilnici in opravili »uradni del« našega srečanja. V uvodnem delu sta nam Roman in Milena v besedi in sliki predstavila svoje izkušnje s popotovanj po Composteli, ki sta ju opravila poleti. Zanimivo je bilo naše »srečanje« s Compostelo preko njune predstavitve predvsem zato, ker je Roman poudaril srečanja z ljudmi, njihove karakterje in odnos z njimi, Milena pa nam je predstavila pot skozi opis pokrajine, favne, flore…Ob koncu predstavitve jima je Vesna, ki je bila tudi pobudnica predstavitve, izročila simbolični darilci. Srečanje smo nadaljevali s pregledom rezultatov dela v iztekajočem letu ter predstavitvijo osnutka programa za prihajajoče leto 2019. Splošna ocena je bila, da smo leto zaključili uspešno, predvsem zadovoljni, da ni bilo poškodb in da je osnutek programa sestavljen tako, da so pohodi primerni za vse člane skupine. Ker ni bilo pripomb, smo program sprejeli, z dodatkom, da se lahko posamezen pohod zamenja z drugim, v primeru slabših vremenskih razmer ali drugih objektivnih vzrokov. Po opravljenih formalnostih je nastopil trenutek, ki je v skupini že tradicija, in sicer priložnostna obdaritev našega Milana. Tokrat je bilo dogajanje še posebno emocionalno, saj so pri vseh na dan privrele dolgo zadrževane emocije in kanilo je tudi nekaj solz. Seveda smo se Milanu posebej zahvalili za varno vodenje ter mu zaželeli čimprejšnjega okrevanja in povratka med nas. Dovolil sem si uporabiti besede, »da je tokrat moja beseda zadnja«, a me je presenetila Marjetka ter mi, za opravljeno delo ob koncu leta, izročila darilo. Presenečenja seveda nisem mogel skriti, a med prijatelji moraš biti pripravljen tudi na take trenutke. Selitev v jedilnico in druženje ob okusni hrani, ki jo je pripravila Mitjeva ekipa ter pogovori o pričakovanjih v naslednjem letu. Čas je prehitro mineval, a vedno je tako, da slovo pride prehitro. Še vzpon na vrh stolpa in ogled bližnje in daljne okolice ter skupinska, spominska slika pred novo kočo in že smo hiteli v dolino, kjer so nas čakali jekleni konjički, da nas, še po zadnjem pohodu v letu 2018 odpeljejo domov. Zapisal: Miran Klavora Foto: Andrej Kolenc in Miran Klavora