Pasja ravan 28.2.2015

Cekinčki na Pesjanskem vrhu Dokaj čuden naslov, kajneda? Tudi sam bi dejal tako, ko bi ne vedel vsega, kar boste izvedeli tudi vi, ko boste pisanje prebrali do konca. Že leta 1689 je Janez Vajkard Valvazor, v XI. poglavju II. dela svoje knjige Slava vojvodine Kranjske, ki nosi naslov Gore na Gorenjskem, zapisal: «Narava je razvrstila doline in gore, ravnine in griče, nižave in višave; v tem redu torej sledimo zgledu modre mojstrice in pojdimo iz nižin in dolin h goram! Teh pa je v prvem ali gorenjskem delu toliko, da me skrbi: če bi vse naštel bi bralca utrudil. Zato hočem iz te množice izločiti le tu in tam katero in se je s peresom dotakniti. PESJANSKI VRH je daleč viden visok hrib blizu Polhovega Gradca in, ker je zelo rodoviten, povsod pokrit s hišami. Ker nam Slovar slovenskega knjižnega jezika danes pove, da je »pesjan«, navadno s prilastkom hudoben, nasilen človek, gre že iz tega sklepati, da se je »tam gori vse čas nekaj slabega dogajalo«. Znameniti krajepisec Loškega pogorja France Planina zapiše, da je 1029 metrov visoko, široko zaobljeno vrhovje Pasje ravni ostanek miocenskega ravnika, torej dela površja davne pokrajine, pred kakimi 15 milijoni let, ko se vode še niso zajedle v plasti in še ni bilo današnjih slikovitih pograjskih grap in dolin. Ob iskanju nadaljnjih podatkov in zapisov, se poizvedovanje ustavi na zapisu Ivana Tavčarja, ki trdi, da je ravan pojem odljudnosti in strahu Poljancev; če so na gori zavijali psi, so slišali že kar psoglavce, za katere nam spet SSKJ razloži, da so bajeslovna bitja s človeškim telesom in pasjo glavo. V povesti Kuzovci potem izvemo, da se je s »problemom« Pasje ravni ukvarjala tudi posvetna oblast, saj je loški glavar prepovedal dajati zavetje in hrano sumljivim beračem, malharjem, plašarjem, rokovnjačem in stekljačem, ki so skupaj z vojaškimi beguni pozimi prezebli trkali na okna, potem ko je gori čez njihovo Pasjo ravan ledeno zabrilo. Od tistih časov so se okoli kopaste gore namestile osamljene kmetije Kuzovec, Omejc, Košir, Loščar in druge. Hribovsko pokrajino so ti gospodarji spremenili v vzorčen primer značilne kmečke pokrajine v osrednji Sloveniji, v sijajen preplet gozdov, travnatih vesin, terasastih polj, smiselno speljanih cest in bogu najbliže – na vrhovih hribov – postavljenih cerkev. Svet, ki se ga vidi s Pasje ravni je čudovito darilo, ki sta ga narava in zgodovina namenila izletnikom. In to darilo, pogled na Blegoš, Spodnje bohinjske gore, Porezen, Kojco, Idrijsko hribovje, Banjščice, Trnovski gozd, Javornik, Hrušico, Krim, Grmado, Osolnik, Tošč, Lubnik, Karavanke in kamniško – savinjske vršace, smo se Cekinčki namenili vzeti na zimski dan 28. februarja 2015. V ranem jutru se nas je sredi vasi Črni vrh nad Polhovim Gradcem zbralo 36, pridružila pa sta se nam še dva štirinožca, ki naj bi nas branila »pred napadi psoglavcev in ostale svojati, ki bi znala pohajati po dolinah in vrhovih Pasje ravni«. Po Milanovi predstaviti ture smo se, po asfaltirani cesti, s katere se je odpiral pogled na obsežne snežne zaplate, podali proti odcepu za Pasjo ravan. Spotoma smo opravili še kratek postanek ob lični obcestni kapelici ter ga izkoristili za kratek pomenek o pravilih obnašanja in delovanja skupine med pohodi ter po koncu le – teh. Še nekaj sto metrov hoje in že smo zakorakali v objem snežne poti, ki nas je po nekaj višinskih metrih pripeljala na vrh zasnežene Pasje ravni, na katerem nas je pozdravila okrogla kupola meteorološkega radarja. Milan nam je, kot to rad vedno stori, razkril skrivnost razhajanja v podatkih o nadmorski višini Pasje ravni, ki je pred nekaj desetletji še merila 1029 metrov, nakar so se nanjo naselili pripadniki jugoslovanske vojske. Ugotovili so namreč, da je vrh nadvse primeren za »gledanje naokrog« in se zaradi tega odločili na njem postaviti radar. Da bi lažje dostopali do njega in bili varni pred letalskimi ter drugimi napadi, so mu odnesli vrhnjih devet metrov, v globino pa izkopali in zabetonirali nešteto rovov, skladišč in dvoran za opremo ter osebje. Od takrat dalje je uradna višina 1020 metrov. Po osamosvojitvi, so se meteorologi, predvsem po poplavah v Železnikih leta 2007, ko so ugotovili, da imajo premalo podatkov, da bi državljane obvestili o preteči nevarnosti, začeli ogledovati po primerni lokaciji, s katere bi lahko spremljali vremenske spremembe. Primerno točko, na kateri je nekoč že deloval radar, so našli na Pasji ravni. Lokacija je bila izbrana leta 2007, nakar so leta 2012 izdali gradbeno dovoljenje in do maja leta 2014 je bil že izdelan radar ter predan v uporabo s slovesnostjo 16. maja. Po ogledu čudovitega objekta, skupni fotografiji in seveda obvezni malici, smo se podali v dolino, proti Črnemu vrhu. Spotoma smo opazili nekaj betonskih ostankov armade ter doživeli nekaj sto metrov neprijetnega drsanja po poledeneli cesti. K sreči je hoja minila brez padcev, tako, da smo se namenili obiskati še župnijsko cerkev Svetega Lenarta, zgrajeno po potresu leta 1895, ki s svojo prepoznavno podobo, vrh hriba, kraljuje nad naseljem. Končno smo vsi zadovoljni prispeli do »Doma krajanov« sredi vasi Črni vrh, v katerem nas je pričakala prijazna domačinka in nam postregla s premnogimi tekočimi dobrotami. Poleg naše dobre volje smo dodali še njeno brezmejno ljubeznivost in pozabili na čas, ki je, kot vedno neusmiljeno tekel. Za razliko od drugih, zahtevnejših pohodov, se ni nikomur mudilo domov, zato smo si pred slovesom privoščili kar dolg postanek v prijetno toplem okolju doma in v družbi prijazne gostiteljice. Napisal: Miran Klavora Fotografije: Andrej Kolenc, Miran Klavora