Okrešelj 23.6.2012

CEKINČKI NA OKREŠLJU Narava je med nastankom Zemlje, in njenim spreminjanjem, poskrbela za marsikatero čudo. Natresla jih je širom sveta in tudi v Sloveniji ni skoparila z njimi. Imamo morje, imamo travnike, reke, gore in gozdove, imamo pa tudi eno najlepših ledeniških dolin v Evropi – Logarsko dolino. Dolino, sestavljeno iz treh delov, spodnjega, Log imenovanega (moker, ilovnat, travnat svet ), srednjega imenovanega Plest (gozdnat svet) in zgornjega Kot imenovanega (gozdnat in gruščnat svet), je narava umestila v osrčje Kamniško-Savinjskih Alp in jo obdala z ostrimi vrhovi Strelovcem, Krofičko, Ojstrico, Lučko Babo, Planjavo, Brano, Tursko goro in Mrzlo goro, zaprla pa jo je z zatrepom pod ledeniško amfiteatralno krnico Okrešelj. Da bi bilo vse še lepše, je poskrbela, da na višini 1280 metrov na dan privre ledeno mrzla Savinja (3° C), ki na svoji poti najprej preskoči skalovje kot 90 metrski slap Rinka. 7 kilometrov dolgo in 500 metrov široko dolino je v zadnji ledeni dobi, pred približno 10.000 letim, ustvaril ledenik , naseljena pa je bila že v 13. stoletju, medtem, ko je bila prva cesta po dolini speljana šele leta 1930. Prebivalci so se zgodaj zavedli lepot doline in jo poskušajo ohraniti v čimbolj prvinski obliki zanamcem, zato so že leta 1931 na pobudo Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva ustanovili narodni park Okrešelj, 1987 leta pa Logarsko dolino razglasili za krajinski park. Da bi gore naredili prijaznejše, gornikom pa olajšali bivanje in hojo po gorah so zgradili veliko število koč. Znan pobudnik gradnje koč v Kamniško-Savinjskih Alpah je bil tudi 17. 9. 1837 na Dunaju rojeni matematik, geodet in alpinist Johaness FRISCHAUF, ki je od leta 1868 intenzivno obiskoval, meril, popisoval in opisoval slovenske gore, zavračal germanizatorska prizadevanja nemške planinske organizacije in v tem času organiziral gradnjo treh koč v tem delu Slovenije. Prvo kočo je Frishauf postavil leta 1876 na območju pod Mrzlo goro, vendar jo je leta 1907 odnesel plaz, ki je prihrumel z Mrzle gore. Že 2. avgusta 1908 je bila postavljena nova koča, na mestu sedanje, na višini 1378 metrov, ki je bila nato obnovljena in povečana ter svečano odprta 21. septembra 1991. Da bi si ogledali vse te naravne znamenitosti in prvinskost okolja pod Okrešljem, se nas je 23. junija zbralo pri koči pod slapom Rinka 36 Cekinčkov. Kljub ob 8. uri predvidenemu odhodu se je nekoliko zavleklo, saj so nekateri menili, da se iz Kamnika lahko z avtomobilom pripeljejo kar preko Kamniškega sedla. In do trenutka, ko so spoznali svojo zmoto, je minilo kar nekaj dragocenih minut, Ker pa smo Cekinčki prijatelji vedno in povsod, smo jih počakali,pred vrati zaprtega bifeja in v družbi prijazne male miške, ki nam je sicer zaželela dobrodošlico, postreči pa nam ni mogla, ker ji lastnik lokala ni pustil ključa vhodnih vrat. Po prihodu »izgubljenih« smo krenili na pot in že po nekaj minutah pred seboj ugledali slap Rinka, ki res veličastno pada v dolino. Skupinska fotografija in že smo pospešili proti Frischaufovemu domu, kamor smo prispeli po dobri uri hoje. Postanek je bil nekoliko daljši, saj se nam, zaradi kratke ture ni mudilo. Po malici in nekaj zaužite tekočine smo se podali do spominske plošče, postavljene v spomin in slavo, petim tragično preminulim pripadnikom GRS, ki so življenja izgubili med usposabljanjem za reševanje v gorah, ki so ga izvajali v ostenju Turske gore 10. 6. 1997. Izliv čustev pred ploščo je bil nenavadno močan predvsem pri avtorju tega besedila, saj je bil med ponesrečenimi tudi moj poklicni kolega in sošolec, s katerim sva na višji šoli »dve leti drgnila šolske klopi«, Mitja Brajnik. Njegov spomin in spomin vseh ostalih tragično preminulih smo počastili z minuto molka, nakar nam je Milan opisal še približen potek nesreče. Na tem mestu smo se pogovorili še o nekaterih letošnjih načrtih ter se nato podali na pot proti dolini. Mimo Čajzovega zavetišča smo kaj kmalu prišli do razpotja ter se podali po pastirski poti v dolino. Strmo in dokaj naporno pot smo zmogli brez težav in spet enkrat vsi zadovoljni in dobre volje, predvsem pa nepoškodovani, dosegli cilj. Na koncu je sledila še kratka seznanitev s pravilno obutvijo za hojo v gore, pravilno uporabo palic, predvsem pa napotek za pravilno uživanje tekočine v vročih poletnih mesecih. Pogovorili smo se še o poletnih ciljih Mangartu ter Grintovcu in o psiho fizičnih pripravah na obe turi. Sledil je še obvezni nasvidenje prihodnjič, nakar smo se »razbežali« po Logarski dolini, in po fotografijah sodeč, vsi uživali lepote pokrajine še v pozno popoldne. Besedilo: Miran Klavora Fotografije: Miran Klavora, Andrej Kolenc, Tine Šubic