Mrzlica 14.10.2017


CEKINČKI NA SAVINJSKEM IN KNAPOVSKEM TRIGLAVU Mrzlica, Posavska gora s svojim 1122 metrov nad morjem ležečim vrhom, je že dolga leta tradicionalni cilj savinjskih in revirskih planincev, zato smo se odločili, da si jo ogledamo tudi Cekinčki. Štirinajsti dan meseca oktobra 2017, se nas je ob dogovorjeni uri, na parkirnem prostoru pod lovsko kočo na prelazu Predmeja, zbralo 16 pohodnikov. Velik transparent na steni pod kočo je obetal, da bo zaključek dneva zanimiv. Tik pred zdajci, sta na parkirišče pribrzela še Ksenja in Andrej. Andrej je, kot običajno odprl prtljažnik vozila in tokrat, za spremembo, iz njega, namesto »svojega stolčka za preobuvanje«, izvlekel zložljivo, servirno mizico. Ksenja je nanjo postavila pladnje s sladicami in nekaj steklenic žganega in med prisotnimi so se pričela ugibanja, kdo od njiju ima rojstni dan. A sta nam kmalu odkrila skrivnost pogostitve – nekaj dni prej sta postala dedek in babica. Čestitke in zakuska so seveda vzele nekaj časa in začetek hoje se je zavlekel za dvajset minut. Pot pod noge po asfaltni podlagi dobre pol ure, do odcepa, kjer se pot loči in nas popelje na gozdne steze. Ravno v križišču opazimo zloveščo tablo, katere vsebina opozarja, da je v teh gozdovih mogoča prisotnost medveda, kar nas, kljub velikemu številu, navda z rahlim neugodjem. A kljub »grožnji«, nadaljujemo skozi gozd, poln gozdnih sadežev in gob, ki smo jih nekaj nabrali in se ob tem zamudili, tako, da smo potem še s hojo preko pašnikov, do vrha, našega cilja, potrebovali dve uri. Na vrhu smo, ker se je od nekod pojavila megla in hladen piš, hitro opravili skupinsko fotografiranje ter se spustili do koče, ki nas je, s svojim toplim objemom pričakala v dolinici sredi gozdov. Kljub temu, da pot ni bila dolga in utrujajoča, smo si morali vzeti čas in poskusiti dobrote na žlico in sladice, ki jih pripravlja in pohodnikom ponudi prijazna ekipa Doma na Mrzlici. Med postankom sem se sprehodil po jedilnici in na eni od miz, kot nekakšno znamenje, opazil knjigo avtorja Tineta Lenarčič, s pomenljivim naslovom »Mrzlica 1122 - Savinjski in knapovski Triglav«. Že kratek pogled med platnice in branje vsebine mi je dal vedeti, da je knjiga, izdana leta 1999 ob 100 letnici izgradnje »Hausenbichlerjeve koče« na Mrzlici, polna podatkov, ki mi bodo dobra osnova za potopis. Čas seveda neusmiljeno teče in prišel je čas slovesa od toplega zavetja koče ter pot v dolino. Seveda smo morali, na planoti pred kočo, opraviti še skupinsko fotografiranje. Tudi ob povratku smo se odločili za kolektivno nabiranje gozdnih sadežev, predvsem gob sirovk in priznati moram, da je bila bera odlična. V dolini smo se zatekli v lovsko kočo in se prepričali, da napis, ki smo ga opazili zjutraj ni kar tako, »malo za hec«, temveč resnična ponudba. Za zanimiv zaključek dneva smo si namreč, v lovski koči, sredi zasavskih hribov, privoščili odlično in okusno pripravljeno morsko hrano, od sardelic, lignjev , do rižot z morskimi sadeži in škampov. Res zanimiv zaključek, ki ga, ob pohajanjih po slovenskih gorah, težko doživiš. S knjigo, ki me je na Mrzlici čakala na mizi, pa ni bilo tako enostavno v dolini ob pripravi potopisa. Moral sem namreč opraviti kar nekaj iskanja, da sem jo končno našel v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani. Ob prebiranju sem nato v njej našel obilo zanimivosti o gori, izvoru njenega imena, gradnji koče in dogajanju na njenih obronkih in vrhovih. O imenu se govori in piše o več možnostih izvora, predvsem pa se domačini sprašujejo, čemu tako ime, saj je na njej vedno lepo in toplo. No, moram priznati, da v času našega obiska ravno toplo ni bilo. Prva od omenjenih možnosti je, da se je ime prevedlo iz nemškega poimenovanja Kaltkamm (Mrzli graben). Vaščani Matk trdijo, da se ob slabem vremenu pojavi bel oblak in takrat po severno strani zaveje, po Mrzli dolini hladen, mrzel piš, proti vasi Matke. Anton MELIK v Geografskem zborniku IV/1956 podaja verzijo, da je ime skrajšano iz prvotne oblike Mrzla planina v Mrzlica. Še najverjetnejša pa je razlaga, da naj bi vrh poimenovali po dogodku, ko je, v času širitve rimskega imperija tudi na ta ozemlja, bilo mnogo rimskih legij. In ena od njih naj bi, v hudem zimskem mrazu zmrznila na obronkih Mrzlice, nakar so jih našli Kelti in Veneti ter po tem dogodku gori dali ime. Glede poimenovanja Savinjski Triglav velja omeniti pisanje Frana Kocbeka iz leta 1903, ki opisuje, da je Mrzlica videti kot troje vrhov. Poleg tega kronisti zapišejo, da naj bi poimenovanje, savinjski Triglav, izhajalo iz simbolike, saj so se na njem bile borbe za narodne pravice pred I. sv. vojno, med vojnama se je bila borba savinjskega in zasavskega proletariata in kot tretja borba za narodno osvoboditev med II. sv. vojno. O koči pod vrhom Mrzlice je v knjigi mnogo pisanja, saj je bila koča večkrat obnovljena, da je dobila današnjo obliko. Idejo za izgradnjo neke vrste zavetišča je že v letu 1893 dal Janez Hausenbichler, velik rodoljub, žalski župan, ustanovitelj Hmeljarskega društva, Savinjske posojilnice, Prostovoljnega gasilskega društva, oče savinjskega hmeljarstva in pobudnik 2. slovenskega tabora, predsednik prve narodne čitalnice 1869, ki je tudi sam zelo rad obiskoval vrh Mrzlice in je umrl leta 1896. Idejo o izgradnji koče sta leta 1899, nekaj let po njegovi smrti, realizirala člana savinjske podružnice SPD Franc Kocbek in žalski nadučitelj Anton Petriček in poskrbela, da je bila koča predana v uporabo 28. septembra 1899. Že leta 1904 se je na koči zgodila prva obnova in sicer so obnovili streho in namestili nove skodle. Zaradi vse večjega obiska, je trboveljska podružnica SPD v drugi polovici septembra, leta 1930, začela graditi nov dom, ki je bil uradno odprt 20. maja 1931. Že 6. julija leta 1942 so dom požgali partizani, da se vanj ne bi mogle naseliti enote okupatorske vojske. 21.7.1946 je bila dograjena nova planinska koča, v kateri je posebna soba dobila ime po zaslužnem Hausenbichlerju. Dograjevanje in širitev se nato nadaljuje in 8.9.1963 dogradijo nov planinski dom, v današnji obliki in velikosti, v katerem je še vedno soba poimenovana po Hausenbichlerju in v kateri sem se prvič srečal s knjigo Mrzlica 1122. Za konec še nekaj o razgledih, kar mi je bilo dano samo prebrati v knjigi, saj na dan pohoda ni bilo dano doživeti lepot, ki jih, ob lepem vremenu, nudi pogled z vrha Mrzlice – od severa proti zahodu del Pohorja, Košenjak, Plešivec, Smrekovec, Golte, Peca, Raduha, Obir in del Savinjskih Alp – levo se belijo Julijci s Triglavom – proti jugu Snežnik in hribovja na Notranjskem – na vzhodu Gorjanci, Bohor, Lisca, Boč in -bližje Mrzlici Kum, Kopitnik, Gozdnik, Malič ter na drugi strani doline Oljka in Dobrovlje. Ob koncu branja knjige in opisa vseh razgledov ugotoviš, da bi bilo dobro in lepo Mrzlico ponovno obiskati ob lepem, sončnem vremenu. Knjigo, kljub temu, da je redkost v knjižnicah, priporočam v branje, saj boste izvedeli še mnogo več od tega, kar sem vam nanizal v kratkem sestavku. Zapisal: Miran Klavora Fotografije: Miran Klavora in Andrej Kolenc

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
15. oktober 2017
fotografij
40

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.

prijava


napaka v polju