Najvišji vrh v Beli krajini, hkrati pa eno najbolj jugovzhodnih vzpetin prostranega Kočevskega Roga smo obiskali zasneženi konec februarja. Z razglednega stolpa pod zaraščenim vrhom Mirne gore se oko naužije razgleda po Beli krajini, videti pa je moč preko Kolpe do Karlovca in Gorskega Kotarja v Republiki Hrvaški.
Točno ob 8.00 smo v koloni, v kateri nas je bilo 39, krenili naši zimski avanturi naproti iz vasice Vrčice in čez Kleč prispeli do Planine, tipične kočevarske vasice, kjer se srečujejo ruševine, nekaj še ohranjenih starih hiš in na vso srečo tudi nekaj novogradenj, kar kaže, da se življenje v te idilične kraje vrača.
S Planine vodi učna gozdarska pot, kjer smo obnavljali naše poznavanje rastlinskega sveta, to pa je bil tudi edini strm del poti do doma na Mirni gori, nad njim smo osvojili smo sam vrh, se po gasilsko ovekovečili, se v domu okrepčali in se v čudovitem sončnem vremenu vrnili na Vrčice preko Škrilj in Blatnika in tudi odjuga v dolini in posledice pri nekaterih v razmočenih gojzerjih nam niso pokvarili veselja in zadovoljstva po osvojenem vrhu v Beli Krajini.