Menina planina 20.10.2012

Cekinčki prečili Menino planino V Sloveniji obstaja prečudovita krajina, za katero trdijo, da bi tudi razbojniku Ceferinu omehčala srce. Nastala je pred davnimi časi, ko je najmlajši in najlepši pastir na planini zase želel najlepšo vilo. Dolgo jo je lovil in lovil, na koncu pa, ko bi že skoraj ujel njene zlate, v vetru plapolajoče lase, si je vila izpulila en sam zlat las in ga vrgla na zemljo. In na kraju, kamor je padel vilin zlati las, je nemudoma zrasla prekrasna planina. Skozi mnoga stoletja je dajala zavetje rastlinam in živalim, dokler je niso v last dobili menihi iz gornjegrajskega samostana, in planini dali ime Menihna planina. Skozi čas se je njeno ime spremenilo in danes je Menina planina. Že leta 1932 je znani ljubitelj gora Ivan Zika, v časniku Jutro, zapisal članek z naslovom Zimski raj na Menini, s podnaslovom Lepote in zanimivosti pozabljene planine. V članku piše, da je Menina planina kakor gorenjski Storžič ali štajerski Rogatec, obkrajni izrastek osrednje mase Kamniških planin, ki se v obliki 15 km dolgega in med 2 in 5 km širokega ploščatega hrbta vleče od vzhoda proti zahodu. Na severu strmo pada proti dolini Drete, v kateri se nahaja Gornji grad, na jugu pa se njeni strmi bregovi končajo v romantični Tuhinjski dolini. Prelaz Črnilec (danes Črnivec z 902 m.n.v.) povezuje Menino planino s Podvolovljekom in dalje z Veliko planino. Med drugim Zika zapiše tudi, da je Menina planina znamenita zlasti po kraških pojavih, saj pohodnika ves čas hoje po planini spremljajo lijakaste globeli – vrtače, brezna in kotliči. V nekaterih od njih se vse leto drži voda, najbolj znana pa je jezerce Biba, na nadmorski višini 1397 m, dolgo 80 in široko 40 metrov, v katerem je kristalno čista voda tako topla, da je poleti v njej možno tudi kopanje. In ob koncu zapiše še hvalnico smučarskim terenom na Menini planini: «Veselje smučarja je pri tleh, na snegu, ki se leskeče v sončnem žaru in pokriva široke poljane. Po krasnih smučarskih terenih, ki se odpirajo pred teboj po 15 kilometrov dolgem hrbtu Menine, drviš z griča na grič, s poljane na poljano, in vsaka se ti vidi lepša in privlačnejša, včasih se ti zgodi, da drveč po strmini navzdol zavoziš na ozek pas poledenelega snega in obsediš v kapitalni piki. Toda korajžno se pobereš in voziš naprej, dokler te mrak in prazen želodec ne zapodi v kočo, kjer te oskrbnik g. France Jeglič že čaka z večerjo.« In vso to lepoto, brez snega seveda, smo se odločili obiskati in ogledati tudi Cekinčki. V soboto, 20. oktobra, se nas je v temi prihajajočega dneva, ob 7. uri, 19 zbralo na prelazu Črnivec. Milan je v mraku, s svojega seznama klical prihajajoče pohodnike, vmes opravil še nekaj telefonskih klicev tistim, ki so pozabili svojo prisotnost odpovedati, tako, da se je v tem času od vzhoda že rodila prekrasna rdeča zora, na zahodnem nebu pa so se zarisovale sledi letal, ki so v daljne kraje vozila potnike, ki ne vedo, kakšne lepote imajo doma (in to ne samo Slovenija). Ob koncu uvodnega nagovora, v katerem je Milan predstavil potek »obiska« Menini planini, pa je tiste, ki na Črnivcu še niso bili, zajela mala groza in malodušje. »Kaj, to naj bi bile lepote Menine planine?« Levo in desno od nas se je namreč razprostirala planjava, ki je dajala videz, kot da je na njej nekdo opravil »golosek«. A Milan je brž pojasnil, da so to posledice katastrofalnega vetra, ki je 13. julija 2008 v samo 10 minutah, na nadmorski višini med 600 in 1200 metri na pobočjih prelaza Črnivec, poškodoval 800 ha gozda in pri tem uničil 153.000 bruto kubičnih metrov lesa in močno poškodoval 39 km gozdnih cest. Ta razlaga nam je dala upanje, da pa mogoče le drži tisto, da je Menina planina tista in taka, ki bi tudi Ceferinu omehčala srce, zato smo dobre volje krenili na pot.. Ne preveč zahtevna pot nas je vodila preko travnatih planot in preko »električnih pastirjev«, mimo planine Ravni, na kateri gospodarja ni bilo doma, do planine Travnik, kjer nas je sprejel prijazni gospodar in nam v pogovoru zaupal marsikatero skrivnost planine. Med drugim je omenil tudi, da zna biti krasna in prijazna planina, v slabem in meglenem vremenu nadvse nevarna in zahrbtna. Zaradi prostranih ravnic se potnik ali pa celo domačin, dober poznavalec planine kaj hitro izgubi in nesrečno premine, kot se je to zgodilo decembra 2005 domačinu Fortunatu. Ves čas nas je na severu spremljal masiv Kamniško Savinjskih Alp, z vsemi njegovimi najvišjimi vrhovi. Nekajkrat smo si vzeli nekaj minut za počitek in ob tem ugotavljali, na katerih vrhovih vse smo že stali. Nekateri smo gledali vrhove, neutrudni Milici pa je pogled bolj bežal proti tlom, saj je ugotovila, da je na planini precej dežnikaric, ki jih je pridno pobirala in ob povratku s seboj odpeljala kar lepo število teh lepotic. Ob eni od globeli, napolnjeni z vodo, smo po treh urah hoje, med krajšim postankom, opravili še nekaj pogovorov in »sprejeli nekaj sklepov« o nadaljnjem delu Cekinčkov, predvsem dopolnitev letnega programa pohodov. Vsi smo se strinjali, da bomo obiskali Sočergo in Veliki Badin, na katerem, v svojih pretežno ognjenih jesenskih barvah, prevladuje ruj. Milan je povabil tudi na društveni pohod na Sabotin. Po približno treh in pol urah hoje, se nam je odprl pogled na Dom na Menini planini, ki ga je, tako kot nas vso pot, osvetljevalo toplo jesensko sonce. Ni bilo treba dolgo čakati in že smo se predajali toploti sončnih žarkov, ob okusni hrani seveda in prepotrebni energijski pijači (večina se je odločila za »pivo rdeče in zelene barve«). Dom na Menini planini stoji na planoti Smrekovec in je bil v takšni obliki in obsegu kapacitet kot jih ima danes, dograjen med letoma 1980 in 28. avgustom 1983, ko je bil ob 90 obletnici Savinjske podružnice SPD odprt. V svoji zgodovini pa ni imel posebne sreče. Po odločitvi, ki jo je sprejela Savinjska podružnica SPD že leta 1895, je bil dom dograjen in odprt uporabnikom 21. julija 1898. Gornjegrajska koča, kot se je takrat imenovala, je pogorela leta 1920. Leta 1932 so nato gornjegrajski planinci preuredili v postojanko pastirsko kočo pod Vivodnikom, ki so jo predali namenu 3. julija 1932. Tudi ta je, ob božiču 1937 pogorela. Na ustanovnem zboru PD Gornji grad so nato 1. oktobra 1950 sklenili, da bodo na Menini zgradili planinski dom, katerega gradnjo so nato končali v glavnem do leta 1955, odprli pa so ga 19. julija 1959. Leta 1970 so ga obnovili. Po obilni malici in dolgem počitku, ki pa je bil za vse prekratek, saj smo si želeli še uživanja na soncu, smo vzeli pot pod noge. Pred nami je bil namreč povratek v dolino in ker so dnevi že krajši, spotoma pa smo morali obiskati še najvišji vrh Vivodnik ( 1508 m.n.v. ), ni preostalo drugega kot oprtati nahrbtnike in odriniti na širne planjave Menine. Vzpon na Vivodnik je bil kratek, a za nekatere s polnimi želodci, kljub temu »zelo naporen«. Vzponu na vrh je sledil še vzpon na leseni stolp, s katerega se je ponovno odprl prekrasen razgled po bližnjih in daljnih planinah, gorah in vaseh. Ob vračanju proti Črnivcu smo obiskali še lastnika planine Travnik in planine Ravnik. V pogovoru z gospodarjem na planini Ravnik, ki se je medtem, ko smo mi obiskali Vivodnik in se vrnili do planine, vrnil z obhoda planine, smo se izkazali za » prave nevedneže«, saj smo mu potožili, kako veliko škodo jim delajo divji prašiči na pašnikih. Gospodar nas je hitro potolažil in pojasnil, da bolj ko jeseni prašiči razrijejo planine, boljša trava zraste spomladi in manj je ogrcev ter ostale zalege, zaradi katere prašiči rijejo. Ponovno nova izkušnja in novo vedenje. Hvala planšarju! Nekaj minut po 17. uri, ko smo že skoraj dosegli Črnivec, se je na nebu že pojavil obris lune, na zahodu se je nebo pordečilo in na zemljo je začel padati mrak. Ponovno prekrasen dan, sončno vreme in sprehod, poln užitkov in novih spoznanj. Predvsem pa dan, preživet s prijatelji, v objemu prekrasne narave in Menine planine, za katero smo se prepričali, da bi res lahko držala bajka o njenem nastanku, in da bi s svojo lepoto tudi razbojniku Ceferinu omehčala srce! Besedilo: Miran Klavora Fotografije: Miran Klavora in Andrej Kolenc