Mangart 11.8.2012

Cekinčki na Mangartu – turistično zgodovinski dan Sobota, 21. julij 2012, vreme neprimerno za obisk gora, zato je Milan, iz varnostnih razlogov, že nekaj dni prej odpovedal načrtovani pohod na Mangart. Sobota, 11. avgust 2012, vreme sončno, ne prevroče in 36 Cekinčkov hiti proti Mangartskemu sedlu, na višino 2072 metrov, od koder bi morali ob 8. 00 kreniti proti vrhu 2679 metrov visokega Mangarta. Večina je uspela, nekateri pa so se ušteli v prometnih razmerah in niso pravočasno prispeli na zborno mesto. Zazvonili so mobiteli in na Milanovo vprašanje manjkajočim »Kje pa ste, ali kmalu pridete?«, je sledil zanimiv odgovor: »Smo že blizu, a imamo prometni zastoj in pridemo kmalu!«. Na vprašanje, kakšen prometni zastoj neki, na cesti sredi gora, smo kmalu dobili odgovor. Zamudniki so nam pojasnili, da jim je hitrost vožnje narekovala čreda ovac, ki se je, kot da se zaveda, da so one kraljice gora, sprehajala po cesti. Nihče od Cekinčkov, ki smo, do prihoda na zborno mesto, dvakrat prevozili državno mejo med Slovenijo in Italijo (Rateče in Predel), zjutraj ni imel časa, da bi si ogledal vse zgodovinske in turistične zanimivosti, ki jih nudi svet pod Mangartom, zato je bil še toliko bolj zanimiv popoldanski povratek, ki smo ga izkoristili za natančen ogled krajev in pokrajine. Nekaj minut pred pol deveto, smo, po opravljeni delitvi in pregledu opreme obvezne čelade), z Majo na začetku kolone in Milanom na mojem običajnem mestu (na začelju), krenili proti vrhu Mangarta, četrte najvišje gore v Sloveniji in pete najvišje v Julijskih Alpah, ki jo je leta 1794 prvi osvojil grof Francz Hohenwart. Po kratkem, položnem delu smo si, pri odcepu za ferrato, nadeli čelade in nadaljevali pot po lažji, Italijanski smeri, ki je bila, glede na število pohodnikov že predhodno določena za »osvojitev vrha«. Hoja ni bila prehitra in naporna, saj smo se zavedali, da imamo časa dovolj, pa tudi sončen dan je nudil obilo prekrasnih pogledov na vrhove vse okrog nas, predvsem pa na Belopeški jezeri, tako, da res nismo hiteli. Tudi na vrhu smo se zadržali več kot samo za skupinsko fotografiranje, saj so bili pogledi na bližnje in oddaljenejše gore neprecenljivi in se je splačalo ostati nekoliko dalj. Ob povratku smo doživeli neprijetno presenečenje, ki pa nam ga ni pripravil Cekinček, temveč planinka iz neke druge skupine, ki se ji je tako mudilo, da je poskušala po neoznačeni poti prehiteti kolono, ki se je spuščala ob jeklenici. Če je prehitevanje uspelo njenima dvema spremljevalcema, bi bila ona skorajda hitrejša od njiju. Na brezpotju ji je namreč spodrsnilo in začelo se je nekontrolirano kotaljenje, med katerim ji je z glave padla čelada, mimo nas, ki smo bili ob jeklenici. Na njeno srečo, sta jo po nekaj metrih ustavila njena spremljevalca in odnesla jo je samo z nekaj praskami. Po uspešnem in srečnem povratku z vrha, smo se najprej ustavili v planinski postojanki pod Mangartskim sedlom, ki jo je, na višini 1906 metrov, leta 1983, ob slovensko- italijanski meji, v nekdanji obmejni stražnici, zgradilo Planinsko društvo Bovec. Prvo kočo so zgradili sicer že leta 1956, vendar je zaradi slabega materiala in slabih vremenskih razmer začela propadati, tako, da jo je leta 1981 zaprla inšpekcija. Ob klepetu in nastavljanju sončnim žarkom, je čas kar prehitro tekel in treba se je bilo odpraviti proti domu. Ob vožnji proti domu pa smo si vsi vzeli čas za ogled tistega, kar smo zjutraj zamudili. Proti domu smo se podali po najvišji turistični cesti v Sloveniji, katero so že leta 1938 za vojaške potrebe, do višine 2072 metrov zgradili Italijani. 12 kilometrov dolga cesta, speljana po jugozahodnem pobočju Mangarta, ima 17 zavojev in 5 tunelov. V času, ko smo se vračali proti dolini, so se v hrib potili kolesarji, med katerimi smo opazili celo profesionalce iz ekip Astane in Radioshacka, ki so se pripravljali za naporne tekme letošnje sezone. Nekaj kilometrov pred koncem ceste, smo na desni opazili posledice plazu, ki je s svojimi 700.000 kubičnimi metri materiala, 15. novembra leta 2000 uničil dobršen del vasi, in končal življenje sedmim prebivalcem Loga pod Mangartom. Vas je že leta 1998 prizadel močan potres. Danes si lahko ogledate gradbene konstrukcije, zadrževalnike in opozorilna mesta, ki bi v bodoče prebivalce pravočasno opozorila na nevarnost plazov. Ker je plaz poškodoval cesto in stari viadukt v tolikšni meri, da je bila potrebna izgradnja novega, so se odločili tudi za ta podvig. In danes, ne moremo mimo viadukta, dolgega 128 metrov, odprtega in predanega namenu leta 2010, katerega lok meri 87 metrov, kar je najdaljši lok v Julijcih. Pogled nad in pod viaduktom pa je še vedno zastrašujoč in opominja na posledice katastrofalnega plazu. Komaj nekaj sto metrov od viadukta, nas je, še polne vtisov, pričakalo novo presenečenje – trdnjava Predel. Gradnjo je leta 1805 ukazal avstrijski cesar Franc Jožef II, ki se ni mogel sprijazniti z določili Bratislavske mirovne pogodbe in se je začel pripravljati na novo vojno. Za gradnjo je zadolžil inženirskega stotnika Johanna Hermanna von Hermannsrodfa, ki je nato po spletu okoliščin in vojnih potreb, 13. maja leta 1809 postal tudi njen poveljnik in dobil nalogo zaščite umika Avstrijcev preko Predela. 18. maja so Francozi uspeli prebiti vso obrambo utrdbe in general Seras je ponudil Avstrijcem možnost predaje, vendar le-ti ponudbe niso sprejeli. Francozi so nato, besni zaradi svojih izgub, večino branilcev utrdbe pobili ali pa jih pustili zgoreti v trdnjavi. Po podatkih naj bi od posadke 218 vojakov in štirih častnikov preživeli samo trije častniki in štirje vojaki, medtem ko je poveljnik trdnjave padel v zadnjem poskusu preboja iz obkoljene trdnjave. Leta 1851 je dal cesar Ferdinand I., branilcem postaviti spomenik, katerega veličastnost še poudarja plastika ležečega leva. Leta 1848 so nato zgradili novo, ki je svojemu namenu služila do leta 1880, ko je posebna komisija ugotovila, da utrdba ne ustreza več zahtevam sodobnega vojskovanja, zato so jo 23. julija leta 1899, po izgradnji novih utrdb na območju Rablja, prekvalificirali v skladišče Zgornji Log ( Depot Oberbreth ). Naslednji zanimiv postanek smo si privoščili ob, na nadmorski višini 959 metrov ležečem, Rabeljskem jezeru, dolgem 1400 in širokem 400 metrov, katerega največja globina znaša 35 metrov. Na njem so se užitkom predajali pogumni kopalci, pa jadralci na deskah in veslači. Jezero je sicer ledeniškega izvora in je nastalo v morenski kotanji. Od tu nas je cesta peljala proti Trbižu in dalje proti Kranjski gori. Vendar nas je ustavila še ena zanimivost, ki smo si jo morali ogledati. Naselje Rabelj Cave di Predil), v katerem so kopali cinkovo in svinčevo rudo. Za potrebe nemotenega delovanja rudnika in odvajanje vode so med letoma 1899 in 1905 izkopali 4844 metrov dolg rov, poimenovan Štoln. Ker je bil strateškega pomena tudi za vojsko, so ga izvrtali v širini 2,5 in višini 2m, kar je zadostovalo, da je po njem, med prvo svetovno vojno, vozila tudi električna ozkotirna železnica. Po nekaterih podatkih naj bi skozi predor prepeljali 240.000 ton tovora. Do leta 1974 je nato služil tudi za prevoz slovenskih delavcev na delo v Rabelj. Kot zanimivost velja zapisati tudi podatek, da je bil v tunelu mejni prehod oz. so izvajali mejno kontrolo med Jugoslavijo in Italijo. Po dokumentih iz leta 1456 naj bi bil lastnik območja in rudnika Osvaldo Rabel ali Rabl, po katerem je kraj tudi dobil ime. Polni vtisov in že rahlo utrujeni, saj se je ura že prevesila v pozno popoldne, smo se odpeljali proti Ljubljani. V pogovorih, ki smo jih imeli ta dan, pa smo ugotovili, da je med nami nekaj posameznikov, ki še niso videli izvira Save Dolinke – Zelencev. Zato ni bilo potrebno veliko razmišljanja in že je bila sprejeta odločitev, da si ogledamo še ta naravni čudež, dva metra globoko jezero zelene barve, po katerem je izvir tudi dobil ime. Po ogledu izvira še kosilo, nekaj kozarčkov osvežilnih pijač, obvezen nasvidenje ter končno pot domov. Naporen dan, poln ogledov in prijetnih vtisov, a splačalo se je! Besedilo:Miran Klavora Fotografije: Evgen Gržanič, Miran Klavora, Andrej Kolenc, Tine Šubic Posebna zahvala velja mojemu botaničnemu guruju, Elici Brelih, ki mi potrpežljivo določa posamezna imena prelepega alpskega cvetja, ki ga srečujemo v gorah. Naj mi bo še dolgo sopotnica na pohodih in izredna učiteljica na moji botanični poti. Milan