Mala Ponca 4.8.2018

Mala Ponca, velike težave V vabilo, poslano pohodnikom dne 14.07.2018 je Milan zapisal: »Pozdravljeni Cekinčki, obupno nestabilno vreme z nevihtami v gorah tudi meni preprečuje izvedbo nekaterih načrtovanih pohodov in ravno tako tudi oglednih tur. Tokrat vas vabim na Malo Ponco in prepričan sem, da nam bo skupaj uspelo osvojiti ta vrh, v pogorju planiških Ponc. Le držite pesti za lepo vreme, če nam ne uspe oditi v soboto 21. 7., lahko naslednji teden prestavim pohod na nedeljo…«. In to obvestilo je začetek težav z Malo Ponco. Dan pred predvidenim datumom šok. Milan pošlje obvestilo: «To letošnje noro poletje ni več ničemur podobno. Komaj sem v torek in sredo izpeljal pohod Koča pri izviru Žirovnice – Stol – Belščica – Javorniški rovt in ves čas upal, da nam bodo bogovi naklonjeni, a nas tokrat ne želijo uslišati, zato pohod, žal odpovedujem in ker imam naslednji teden že načrtovane obveznosti, bom pohod razpisal za 4. 8. 2018. Vabilo sledi«. 27. 7. 2018 sledi naslednje vabilo :«Pred 14 dnevi nas je slabo vreme zavrnilo, da bi obiskali okolico Belopeških (Mangartskih jezer), poskusimo to soboto 4. avgusta 2018. Po še nekaj stavkih sledi zaključek – vreme usliši nas…« V petek, dan pred pohodom še zadnje obvestilo:« Zadeva - Belopeška jezera, koča Zacchi, bivak, vrh Male Ponce in nadaljevanje – vse to, kar je našteto v zadevi ali pa le posamezen del, si bomo lahko privoščili jutri. Ker je parkirni prostor omejen in se hitro polni, predlagam, da se dobimo ob zgornjem jezeru ob 7.30«. Rečeno storjeno. Naslednji dan smo se, tisti bolj zgodnji pripeljali na zborno mesto že nekaj minut po sedmi in ugotovili, da je parkirišče še prazno in predvidevali, da ne bo problemov. A so se problemi takoj začeli! Redarji so nas s parkirišča preusmerili na parkirna mesta ob cesti, s pojasnilom, da je parkirišče, zaradi glasbene prireditve, Tarvisio 2018, zaprto. Ura je bila že precej čez dogovorjeno, a Milana ter mnogih drugih še ni bilo do nas, zato so zapeli mobiteli in kaj hitro smo izvedeli, da jih še nekaj časa ne bo, ker so obstali pred cestno zaporo v dolini in peš prihajajo proti zbornemu mestu. Ponca nadaljuje svojo igro, težave se nadaljujejo! Ob osmi uri so po cesti proti nam, kljub pešačenju za ogrevanje, nasmejani prišlo vsi, ki so morali vozila pustiti pred zaporo v dolini. Milan je v telegrafskem slogu predstavil pot mimo koče Zacchi do zavetišča pod Ponco in do vrha Ponce. Ker je bilo v skupini nekaj pohodnikov, ki so ocenili, da do vrha ne bodo uspeli priti, smo se razdelili v dve skupini in krenili na pot – eni skozi gozd, drug pa naokrog po makadamski cesti. Pot skozi gozd je prijetna, ne preveč zahtevna in kar hitro smo pred seboj ugledali kočo. Ustavili smo se za jutranjo kavico in, ker smo v odhodu imeli uro zamude, po kratkem postanku krenili dalje proti cilju. Spotoma smo se ustavili na razgledišču, s katerega se nam je ponudil prelep razgled na jezero in bližnje ter bolj oddaljene vrhove. Po krajšem postanku in fotografiranju prekrasnih pejsažev, smo se, mimo zavetišča, odpravili proti cilju. Spotoma sta nas prehitela dva mlajša planinca, katerih vlogo vam zaupam pozneje. Na odcepu steze proti vrhu Male Ponce smo imeli krajši postanek in posvet. Milan je namreč ugotovil, da je pot, po grapi do vrha izredno krušljiva in za skupino 23 pohodnikov, kolikor nas je prišlo do vznožja, prenevarna. Mala Ponca je ponovno udarila s težavami! Odločili smo se , da se vzpnemo do škrbine, se razgledamo po vrhovih, ki nam jih ponuja in se vrnemo po isti poti do zavetišča. Spotoma smo se ustavili ob prijetnem gorskem potoku ter si nedaleč od njega, pri zavetišču privoščili obilno malico ter napravili nekaj skupinskih posnetkov. Med počitkom sta do zavetišča prišla mlada planinca, ki sta nas med potjo navzgor prehitela. Na vprašanje, kakšna je grapa do vrha, je mlado dekle kratko in jedrnato pribilo :« Jebena grapa« !!!! ( oprostite izrazu, ampak izjava je prišla od srca). Ob povratku smo se na razgledišču srečali s skupino pohodnikov, ki so ocenili, da do vrha ne bodo zmogli. Povratek do Koče Zacchi je minil brez posebnosti, saj je pot prijetna, lepo uhojena in označena. Po zaužitih okrepčilih smo se ponovno razdelili in odločili, da gremo v dolino po poti, po kateri je v hrib prišla »skupina slabših hodcev«, oni pa so se podali po gozdni poti. A v sončni pripeki, med hojo po makadamski cesti, nam je kmalu postalo žal, da se nismo tudi mi odločili za senčno, gozdno pot. A kar je je, očitno se je Mala Ponca odločila, da nam za konec še malo začini hojo in povzroči nekaj težav. A vztrajni kot smo, smo brez poškodb in večjih težav, vsi prikorakali v dolino, kjer nas je pričakala bučna glasba in nekaj stojnic, pri katerih smo si privoščili hladne napitke. Dogovorili smo se tudi za prevoz tistih, ki so vozila morali zjutraj pustiti pred zaporo, tako, da jim je bilo prihranjenih nekaj odvečnih korakov. Upam, da ste sedaj vsi dojeli, od kod se mi je porodil naslov!!?? Zapisal: Miran Klavora Foto: Joži H., Suzana Ž., Andrej K., Miran K. in Milan J.