Lavrovec-Goli vrh 23.4.2016

Z Lavrovca na Goli vrh in v utrdbe Rupnikove linije Tokrat se ni bilo potrebno peljati prav daleč iz Ljubljane, ker pa smo pred startom naše jeklene konjičke morali prepeljati na cilj in ker je bil po enajsti uri že napovedan dež, smo se na pot odpravili še malce bolj zgodaj. Mogoče tudi zaradi tega, se je nas tokrat zbralo le 12 in glej ga šmenta, 5 Cekinčic in 7 Cekinov. Malo po pol osmi uri zjutraj smo pričeli našo pot pri gostilni »Kasarna«. Ob prijetnem kramljanju z veliko smeha, lepih razgledih na zelene travnike, cvetoče vrtove in v vse odtenke zelene odete gozdove, smo po različnih pešpoteh, od asfalta, makadama, do mehkih gozdnih in travniških kolovozov, kaj hitro prišli na vrh Lavrovca. Na vrhu neizrazitega hriba Lavrovec je uradna ARSO merilna postaja sončevega obsevanja, za nekatere izmed nas prav gotovo velika zanimivost. Lani je bil ta vrh drugi najbolj sončen kraj, kjer se opravljajo uradne meritve. Poleg tega je na vrhu tudi zanimiva lesena skulptura, obarvana v barve slovenske zastave. Milan nas je popeljal tudi do čudovite kapelice na vrtu bližnje kmetije, ki so jo postavili v čast domačemu novomašniku. Razgledi na vse strani neba so čudoviti. Lavrovec, pa Vrh svetih Treh Kraljev in Goli vrh so izvrstne razgledne točke in ob tem se ni čuditi, zakaj je bila ravno tod načrtovana Rupnikova obrambna linija, sistem utrdb, ki jo je začela graditi Kraljevina Jugoslavije na ozemlju zahodne Slovenije pred drugo svetovno vojno kot obrambo pred morebitnim italijanskim napadom. Rupnikovo linijo, ime je dobila po jugoslovanskem generalu Leonu Rupniku, je v najboljših časih gradilo 60 000 ljudi. Gradili so jo od 1935 pa tja do 1941, ko jih prehitela II. svetovna vojna. Nikoli ni bila dokončana, pa tudi nikoli resnično uporabljana. Precej zgrešena investicija torej? Pot, opremljena z zanimivimi tablami, sem ter tja pa se je pokazala tudi čudna betonska gmota, ki mimogrede prav nič ne spada v to lepo pokrajino nas je vodila naprej proti Golemu vrhu. Goli Vrh je majhna, raztresena vas z 51 prebivalci. Na kmetiji, mimo katere pelje pot proti Golemu vrhu in kjer nas je gostil simpatičen starejši gospod, ki za povrh izdeluje čudovite košare in koše, se nam je pridružil naš vodič. Smo kar precej začudeno pogledali, ko se je na svojo dolžnost javil v vojaško obleko oblečen ter s puško in nahrbtnikom opremljen Peter Oblak oz. Škofov Francl. Najprej nas je odpeljal do svojega obnovljenega bunkerja nad domačijo, ki je opremljen za obiske. Po predstavitvi tega dela obrambne črte in ogledu bunkerja smo se podali čez travnik in gozd proti vrhu Golega vrha in se na drugi strani spustili do portala obnovljenega vhoda v podzemno utrdbo. V podzemlju betonsko-železne utrdbe se nahaja glavna galerija, dolga 200 m, ob njej je razvejan in skrbno odvodnjavan sistem manjših galerij in dvoran, ki širino krake do 50 m. Utrdba naj bi imela prav vse: vojašnico z bolnišnico, skladišča, strojnico… . Na koncu pa sta 25 metrov visoka jaška, izhoda v bunkerje. V glavnem rovu je postavljen kip sv. Barbare, zaščitnice podzemnih rovov in rudarjev. Opremljeni sta dve dvorani. V letu 2013 je bila napeljana tudi elektrika in odprta razstava. Na ogled je ročno orodje pa karbidovke posode, samokolnice, železniški tir, ki so ga uporabljali ob gradnji, železniško kolo…. Domačini tudi še naprej prinašajo nove eksponate, saj se je veliko predmetov po vojni namreč odneslo, saj so predmete uporabljali doma, pri delu. Posebnost je prav gotovo tudi zemljevid, ki natančno določa mesta bunkerjev od Selške doline do Golega Vrha. Danes se v utrdbi odvijajo različne prireditve - koncerti, igrane uprizoritve, balinanje z lesenimi kroglami in različni drugi družabni dogodki. Mi smo se odpravili v utrdbo pri glavnem vhodu, iz njega pa smo se dvignili cca 25 m po stopnicah in po skobah do vrha. To je pa bil naš izhod. Skozi strelne line smo se splazili na plan. Kot bi se rojevali. Skoraj da nemogoče. Zanimiv, atraktiven in nepozaben izstop iz bunkerja. Ker je pričelo vse močneje deževati smo se hitro vrnili do vhoda v utrdbo, se prijazno zahvalili Škofovemu Franclnu za njegovo vodenje in mnoga nova spoznanja na področju vojaško- zgodovinske dediščine in zaključili nepozabno doživetje z izvrstnim kosilom v gostilni »Kasarna«. Vsakič sproti se zavem, kako malo poznamo svojo domovino in koliko skrivnosti je zakopanih po naših gozdovih in travnikih. Zapisala: Jožica Hočevar Fotografije: Andrej Kolenc in Milan Jerman