Kraški rob 15.1.2011

Kar krepak del Kraškega roba, dolgega 20 km, ki se razteza od Socerba do Mlinov smo do sedaj prehodili, a tokrat smo se podali na pot od Črnega kala do Hrastovelj po delu poti, ki se imenuje "Pot gradov". Napovedano sončno vreme se je sfižilo in ves dan nas je spremljala megla in nizka oblačnost in le en poizkus kraške burje je bil premalo, da bi pregnal to nesnago v zraku. Kot v posmeh, vsa ostala Slovenija se je kopala v soncu. Pot smo zastavili v Črnem kalu, kjer nas je edini resnejši klanec kmalu ogrel in že smo stali na samem robu in na črnokalskem gradu, lepo obnovljenem in stoječem na odlomu Kraškega roba. Kaj vse se vidi s te čudovite razgledne točke se bomo morali prepričati naslednjič, morda ob času, ko se bomo podali na "lov" za šparglji. Kmalu smo prvič prečkali koprsko železniško progo, kar smo ta dan storili še nekajkrat, in sledila je hoja po samem robu od katerega smo se odmaknili le toliko, da smo zavzeli najvišjo točko pohoda Gradišča ali Marijo Snežno 467 m visoko. Malica ob cerkvici iz 17. stoletja nam je kar prijala in ob tem smo se spomnili naše pohodnice Dunje, kajti njen predhodnik po mami, kamnosek Felicijan, je postavil to in še nekaj drugih cerkvic v okolici. Spust do vasice Praproče je bil kar hiter in ponovno smo zajahali rob in se na Zjatu spustili po njegovi strmini do obrambnega stolpa iz beneških časov, ki kraljuje nad vasico Podpeč. Komaj smo se prerinili skozi ozke ulice Podpeči, za prečkanje proge uporabili podvoz in že smo jo ubirali po zaraščenih travnikih, pašnikih, nasadih, vinogradih in njivah, le deloma obdelanih, našemu cilju naproti - Hrastovljam, ki so nas vabile na koncu doline. Tu smo se ločili v dve skupini, ena se je podala neposredno v Hrastovlje, druga pa je ponovno prečkala progo in se povzpela na Zanigrad, opuščeno vasico s cerkvico sv. Štefana. Spust po strmini je bil marsikomu poplačan z nabiranjem žajblja, ki bo blažil dihalne težave. Kmalu smo se pridružili v turistični kmetiji Škrgat ostali in zaključili pohod z okusnimi fuži z obaro. Nasvidenje do prihodnjič. Besedilo: Milan Fotografije: Andrej, MIran in Tine