Cekinčki na Kranjsko reber
Sobota, 7. november 2015, ura osem zjutraj. Na parkirnem prostoru v bližini lokala 902 na Črnivcu, se nas, pod budnim očesom vzhajajočega sonca, zbere 37 hoje željnih Cekinčkov. Poleg nas še dva kosmatinca, ki nas bosta spremljala na poti in skrbela za našo varnost. Naš tokratni cilj bo kopasta gora vulkanskega izvora, na vzhodnem predgorju Grintavcev, ki jo imamo, kadar iz Ljubljane opazujemo gorsko panoramo Kamniško - Savinjskih Alp, na desni strani vedno na očeh. V vodnikih in novejših zemljevidih se zanjo uporablja ime Vrh Kašne planine (1435 m. n. m.), na Jožefinskih vojaških zemljevidih iz let 1763 do 1787 je nosila ime Krainska reber, nekateri poznavalci gora in avtorji (Ficko, Bezlaj), pa so jo poimenovali celo Kačji vrh.
Poimenovanje Kašni vrh izhaja iz sestave tal, ki so v osnovi kašasta preperelina lave (grus), ko iz kristalastih kamenin s preperevanjem nastane drobnozrnat, oglat drobir. Podobno sestavo najdemo samo še na Pohorju in Smrekovcu. Taka sestava tal povzroča nepropustnost za vodo, zato je območje izredno vodnato. Drugi vzrok za različna poimenovanja vrha najdemo v tem, da so različne dežele, zaradi slabih povezav in pretoka informacij, vrhove poimenovale vsaka po svojih interesih. Najemale so vsaka svoje kartografe in ti so po lastnem prepričanju in dobri veri, dajali vrhovom imena. In če so se ljudje druge dežele počutili zapostavljene, so pač vrh poimenovali z imenom, ki jim je ustrezalo. Ker so iz doline videli več izrazitejših vrhov, je bila za njih Reber samo rebro in zato tudi ustrezno ime.
Pa bodi dovolj in gremo na pot, ki jo začnemo preko goličave, ki je posledica hudega vetroloma, ki je 2008 leta »pokosil« lepo število drevja, tako, da je bilo potrebno do golega pospraviti vse. V nadaljevanju se pot izgubi v gozdu in čez čas se odpre toliko razgleda v dolino, da v daljavi opazimo zanimivo, farno cerkev. Dušan nam pojasni, da je to cerkev Svetega Frančiška Ksaverja, zgrajena med leti 1721 in 1725, na mestu katere je prej stala, v 15. stoletju zgrajena cerkev Sv. Barbare. Ko so leta 1715 začeli častiti Sv. Frančiška Ksaverja in se je zaradi tega povečalo število romarjev, se je pokazala potreba po novi, večji cerkvi in zgradili so sedanjo. Kot zanimivost, za katero smo mnogi slišali prvič, je omenil zbirko mašnih plaščev, ki so zgodovinska in kulturna posebnost teh krajev. Poleg baročnih oblačil, ki so jih darovale cesarica Marija Terezija (1750), poljska kraljica Marija Jožefa (1753) ter mati francoskega kralja Ludvika XVI (1763) so v zakladnici mnoga darila avstrijskega, poljskega, francoskega in neapeljskega dvora, predvsem pa sta znana zlati kelih s pateno, delo pariškega zlatarja R.J. Augusta (1760) in z dragimi kamni okrašena monštranca, delo dunajskega zlatarja J.J. Wurtha (1746).
Pot nadaljujemo in kmalu se povzpnemo do kala z vodo, od koder se že odpre pogled na vrh Kašne planine. Družno zasedemo vrh, na katerem je skrinjica z vpisno knjigo in žigom, katerega »uradno ime« je Vrh Kašne planine. Z njega nam pogled seže na bližnji (srednji) Kačji vrh ter na (najjužnejši) z zelenimi skalami, podobnimi rebrom, pokriti vrh, ki ga imenujejo Kranjska reber. S takim poimenovanjem treh bližnjih vrhov je zadoščeno željam in potrebam vseh domačinov in ljubiteljem gora. Po kratkem postanku z malico in skupinsko fotografijo, se mimo nekaj kalov napotimo nekoliko nižje, do koče na planini in se predamo sončnim žarkom. Ob pregledovanju koče opazim na enem od tramov vrezane zanimive inicialke, za katere ne najdem prave razlage, zato so mi poseben izziv in ob zbiranju materiala za članek ugotovim, da so to podatki pastirja Kotnik Jožeta, ki je na planini pasel daljnega leta 1906.
Sonce boža obraze in telesa in nikomur ni do odhoda, a čas neusmiljeno beži in kar naenkrat se zavemo, da bo treba še v dolino. Kot vedno Milan pripravi izziv in vprašanje » ali gremo nazaj preko vrha ali se spustimo po lovski poti, ki pa je nekoliko uničena in slabo prehodna?« v nas vzbudi avanturistični duh. Odgovor je jasen – gremo po lovski.
Potem se res, z nekaj napora, prebijamo pod podrtimi debli, plezamo preko podrtih in lomimo veje, ki nam preprečujejo normalno hojo. Kmalu so ovire premagane in nadaljujemo po prijetni gozdni poti, ki nas pripelje do goličave nad Črnivcem in že smo pri vozilih. Sledi še pozdrav in »kratek postanek« v bližnjem gostišču, popoldne pa povratek v dolino, kamor smo odnesli kar polno malho prelepih spominov.
Tako sem našo hojo na Kranjsko reber, Vrh Kašne planine ali Kačji vrh doživel in popisal »vaš kronist Miran«, takole pa so hojo doživeli naši »mladi upi«:Zzbrali smo se ob 8.00. Milan nas je kot vedno nasmejal s smešnim vicem.
Kmalu smo odšli na 1435 m visoko Kranjsko reber ali kačji vrh. Bilo nas je 37 oseb in dva psa. Psa nista bila morska. Na začetku smo šli po dosti blatni in ozki poti. Po ozkih poteh smo se kar nekaj časa gibali. Potem smo nekaj časa hodili po hosti in postavili veliko možicev. Kasneje smo prišli do travnika in kmalu smo bili na vrhu. Tam smo se štempljali in pojedli malico. Nato smo poimenovali nekaj oz. dosti gora. Kar na nekaj teh vrhov so Cekinčki že stali. Potem pa že pot dol. Šli smo po drugi poti dol a izhodišče je bilo enako. Šli smo po lovski poti. Bila je polna vej, zato smo jih Milan, Jani in jaz odmikali in lomili. Jaz pa sem psički Rozi dvigoval veje, da se ne bi zaletela. Kmalu smo prišli na cesto. Tam smo se spočili. Nadaljevali smo pot po cesti in se dosti zabavali. Ko smo prišli dol se nas je nekaj tudi preobleklo. Potem smo jedli v gostišču na prelazu Černivec. Po jedi smo vsi odšli v svojo smer. Komaj čakam na naslednji pohod na Slivnico 12. 12. 2015.
Napisal, velikost in črke izbral Jure in ne mama Meta
Napisala: Miran in Jure
Fotografije: Miran Demec, Miran Klavora in Andrej Kolenc
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
