Kosovelova pot 14.4.2018

Pohod Cekinčkov po poti Srečka Kosovela Bilo je lepo, jasno jutro, v soboto, dne 14. 4. 2018, ki je napovedovalo sončen dan. In tak je tudi v resnici bil; najbolj lep, sončen, topel dan v letu 2018 dotlej! Še zlasti na Krasu, kamor je preko 20 Cekinčkov ter njihovih simpatizerjev pribrzelo na pohod po Poti Srečka Kosovela, od Sežane do Tomaja. Po e-pošti prejetem itinerarju, od Milana Jermana, našega že legendarnega vodnika itd., smo se še pred 9. 00 zbrali v Sežani, pred Ljudsko Univerzo, na Bazoviški cesti, kjer se je v stavbi nekdanji šole, pred 114 leti rodil eden vidnejših slovenskih pesnikov Srečko Kosovel, o čemer priča tudi vgrajena spominska plošča na pročelju. Dobre razpoloženi smo se v 'sprehajalnem koraku' od zbornega mesta podali na pot od Sežane do Tomaja, po sledi velikega pesnika s Krasa. Ta 'Kosovelova pot' je ena izmed manj znanih kraških sprehajalnih poti, dasi je lepa, položna, senčna in nezahtevna. Prečkali smo Partizansko ceste in kaj hitro zakoračili na vzpenjajočo se gozdno učno pot na pobočju hriba Tabor. Pot se nato vije po kolovozih in poteh, skozi kraške borove gozdičke, po kraških gmajnah, mimo vinogradov, zasajenih s trto refoška, iz katerega samo na Krasu, zahvaljujoč z železom bogati prsti, pridelujejo edinstveno vino kraški teran, o katerega zdravilni moči je pisal že rimski pisec, učenjak in častnik Plinij starejši (23 – 79 A.D.); kraško črnino pod imenom pretorijansko vino severnega Jadrana pa so cenili že Grki... Danes ga pri nobenem zasebnem pridelovalcu v 'rinfuzi' ne dobite izpod 2,50 €/ liter! Da je teran res nekaj posebnega, saj med vsemi vini vsebuje največ železa, so vedeli Kraševci tudi po 1. svetovni vojni (pred 100 leti), ko je po vsej Evropi razsajali španska mrzlica, in so ga na Krasu bolnikom dajali po žlicah – za zdravilo! Ko sem pred desetletji v Tomaju kupoval 'vino', me je stari Žvabov nono podučil, da »…teran ni vino, ker vino je srednjega spola in naredi iz človeka otroka – dete; teran je pa moškega spola in naredi junaka, možaka, in tak ki pije teran lahko trikrat na dan, vsak dan…«. Toliko o veličini Terana! Pridno smo premikali noge na naši poti in Milan nas je prijazno opozarjal in nam pojasnjeval posamezne eksemplarje kraške flore (črnega, rdečega bora, javorja, hrasta itd), nam na razgledišču, kjer je enkraten pogled na Nanos, Trnovsko planoto s Čavnom, pripovedoval imena gorskih vrhov, ki so se v soncu svetlikali na obzorju…, in že smo pasirali Tabor, ter tam pri avtocesti, ki poteka od Ljubljane proti Trstu, ponovno uzrli Kraško planjavo pred seboj; daleč proti zahodu pa smo uganili, da nam mežika Kaninsko pogorje in baje Dolomiti(?). Milan je bil očitno še posebno razpoložen in čustveno »glih« prav naravnan, da ga je ta kraška narava z mogočnimi, bori, s trdoto in mehkobo kamnitega in borno poraščenega sveta, obsijanega v sončnih žarkih, toliko prevzela, da nam je kar na lepem zrecitiral dve Kosovelovi pesmi – Temni bori, črni bori in Pesem s Krasa. Morda je hotel v posamezniku naše pohodniške skupine obuditi misel na tega velikega, plodovitega pesnika, ki je svojo življenjsko pot sklenil pri komaj 22. letih… Na momente predajajoč se takšnim in drugačnim sentimentalnim reminiscencam smo na naši poti mimogrede obšli Šmarje, Križ. Hodili smo po 'deželici', ki je vsem najbolj poznana po pršutu in teranu. Kras, obarvana kraška planota, je morda še najlepši jeseni, ko rdečí 'ruj' in ko so podobno temnordeče obarvani tudi listi vinske trte v obranih vinogradih… Čisto drugo podobo kaže Kras pozimi, ko brije mrzla burja, kot bi hotela odpihniti 'korce' s streh kamnitih kmečkih hiš. Spomladi je planota odišavljena v vonjavah neštetih travniških cvetlic; poleti svetleča se v soju sončnih žarkov. Na vsakem koraku smo lahko videli tudi rdečkasto obarvana prst terra rossa, bogato z železom, ki ga trta refošk pridno vpija in nalaga v groznih jagodah iz katerih stisnejo mošt, ki dozori v čudovito, edinstveno vino teran. Kras - kamnita dežela je nastala skozi geološke veke, s pronicanjem meteorne vode v apnenčaste sklade. Kisla voda raztaplja površino kamnin skozi razpoke ali jezike. Sčasoma postajajo te razpoke širše, večje in tako so nastajale različne površinske oblike tipičnega kraškega reliefa z žlebiči, škrapljami, vrtačami, kraškimi polji, brezni, jamami in značilnimi podzemeljskimi pretakanji…, kar vse je posledica korozije - topnosti apnenca. Na Krasu je evidentiranih 587 jam! Beseda KRAS izhaja iz starega ljudskega izraza za kamen. Kot Kras opredeljujemo celotno območje med Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino ter med Soško dolino in Brkini. Koncem 19. stoletja so naziv Kras povzeli kot strokovno geološko pomensko opredelitev pojava tudi drugi narodi in jeziki; tako je v italijanščini carso, v nemščini, angleščini, francoščini, španščini… Karst. Naše skoraj idilično pohajkovanje po 'sprehajalni poti', ob božanju toplih sončnih žarkov s čiste nebesne jasnine je sem-ter-tja zmotil kak kolesar ali motorist na štirikolesniku, ki se je pripodil čez drn in strn, a nas od približujočega se nam cilja ni mogel odgnati. Tako smo že kmalu zagledali krajinsko 'razglednico': še ena lepa panorama – negovani vinogradi refoška v prvem planu, nato rahlo dvigajoči se relief in na vrhu hribčka, v tretjem planu, slikovito gručasto naselje z dominanto vaške cerkve in tipičnim mediteranskim zvonikom. Tomaj! Že korakamo med prvimi vaškimi hišami…, še malo naprej, pa smo spet na asfaltu – prečkamo glavno cesto Nova Gorica–Sežana in po nekaj sto metrih smo na cilju – pred domačijo Srečka Kosovela oziroma njegove družine. Hišni 'porton' je sicer zaprt, tako da se moramo zadovoljiti le s prebiranjem skromnih podatkov o pesniku na spominski plošči… Zadržimo se tu nekaj minut, dovolj, da obnovimo spomin na pesnika, po čigar poti smo hodili to dopoldne: Srečko Kosovel (r. 18. 3. 1904) je bil najmlajši od petih otrok, sin mame Katarine roj. Stres in narodno zavednega učitelja Antona Kosovela, ki je bil doma iz Črnič na Vipavskem (v tej hiši v Črničah, vis-a-vis župne cerkve, živi danes Srečkov prabratranec Janko Kosovel, ki vodi dobro vpeljano turistično kmetijo z odlično lokalno kulinariko; še posebej je specialist za 'šalame' in 'pršute', kar vse velja pokusiti, ko se ob vikendih vozite tam mimo in si obenem grlo osvežite s kvalitetnim belim in rdečim vinom). Prvorojenec je bil Stano (r. 1895), sledile so hčerke Tončka (r. 1897), Karmela (r. 1899), Anica (r. 1901) in Srečko. Vsi otroci so bili rojeni v sežanski šoli, kjer je oče služboval, in kjer je družina tudi stanovala. V Tomaju je oče kupil hišo, v katero so se preselili 1925.; leto kasneje je prav tu umrl Srečko. Vsi otroci so študirali: Stano je končal učiteljišče (bil je časnikar, pesnik in pisatelj); Karmela je študirala glasbo in postala priznana pianistka na Dunaju, Tončka je bila uradnica v domačih krajih ter do smrti živela na domačiji in je zaslužna, da je v hiši danes zbranega toliko dokumentarnega gradiva itd. o bratu Srečku; Anica pa profesorica slovenščine v Ljubljani. Tudi Srečko je od leta 1916 obiskoval realko v Ljubljani, po maturi pa nadaljeval študij slavistike, romanistike, primerjalne književnosti, umetnostne zgodovine in filozofije na Univerzi. Fizično šibak, a poln duhovne energije, moči in ustvarjalnosti! Ogromno je pisal, pesnikoval; preživljal se je z inštrukcijami in honorarji od objavljene literature; v zadnjem semestru študija je hudo zbolel, in kmalu umrl, star 22 let. Njegova literarna zapuščina je izjemno bogata in dokazuje izredno nadarjenega pesnika — čustveno impresivnega; uveljavil se je kot klasik slovenske poezije in postal eden njenih najpomembnejših vrhov; bil je mnogoplasten ustvarjalec, ki je kljub kratkemu življenju dosegel izreden pesniški in svetovnonazorski razvoj, odmeven tudi v mednarodnem prostoru. Njegova poezija je prevedena v več kot 10 tujih jezikov. Tako. Zdaj je za nami prehojena pot. Z vsemi ogledi, fotografiranji, malicami… je trajala približno tri ure, pri tem, da se nam ni nič in nikamor mudilo, da smo se ustavljali in uživali ob krasnih pogledih na kraške gmajne, gore v daljavi. Še skok v jeklene konjičke, prevoz .sopotnikov do Sežane – in: nasvidenje v bližnji okrepčevalnici oziroma na naslednjem 'cekinčkarskem' pohodu. Bo tudi tako lep, prijeten,vsestransko bogat in ležeren kot pričujoči?! Vodnik in režiser in scenarist in organizator in načrtovalec pohoda, Milan Jerman, dobro si izbral – traso in vreme. Super! Hvala ti! Zahvala tudi Alenki, Ksenij in njenemu Andreju za ovekovečenje dogodka na številnih lepih fotografskih posnetkih! Čestitke vsem! Besedilo: Dušan V* Foto Alenka Trop in Andrej Kolenc .