Cekinčki s Korena preko Kožljeka na Samotorico in nazaj
Konec januarja, ko zima najbolj kaže zobe, je čas za pohajanje po nekoliko nižjih hribih, zato smo v letni program za 23. januar 2016 zapisali, da se bomo podali na Kožljek, 788 metrov nad morjem ležeči vrh v Polhograjskih Dolomitih. Ker je tudi sobotni sončni vzhod kazal, da bo vreme planincem naklonjeno, se nas je na parkirnem prostoru pred turistično kmetijo Pr'Hlipč zbralo 39 pohodnikov, katerim moram prišteti še osem nog dveh kosmatih prijateljev. A da bi vse ne šlo po načrtih in Milanovi zamisli kot jo je zapisal v vabilu, je poskrbelo dejstvo, da so na domačiji pred katero smo se zbrali, pred časom prenehali opravljati gostinsko dejavnost in bi ob povratku ostali brez toplega okrepčila. Zato je Milan, za katerega vsi veste, da je zelo iznajdljive »sorte«, hitro našel rešitev. V vozila in na Koreno, od koder se bomo spustili do Samotorice in se potem vzpeli nazaj na Koreno, kjer nam bo zatočišče in obed dala »Kmetija odprtih vrat Pri Lenart«.
Kratek posvet pod lipo na vznožju vzpetine, na kateri stoji cerkev Svetega Mohorja in Fortunata ter pogled na napis na tablici pritrjeni na drevesno deblo: »Že samo pogled na te gore delovnik skrajša in zdravi srce« sta nas vzpodbudila, da smo strumno stopili, po asfaltni cesti sicer, v lep zimski dan. Na koncu vasi so se v nas zazrle oči čudnih živali, ki zasedajo pašnike levo in desno od ceste. Levo damjaki, desno pa neka velika goveda, ki smo jim po poznejšem preverjanju nadeli ime škotsko govedo. Korak za korakom po kopni asfaltni podlagi, levo in desno od nas pa zasnežene planote, ki opozarjajo, da smo sredi zime. Tudi Grda dolina, v katero smo se spustili in sredi katere leži kmetija Grdadolnik, nam ponudi zimsko pravljico. Odgovora na vprašanje ali so se kmetje Grdadolniki naselili v dolino in jo poimenovali po sebi ali so si dali priimek Grdadolnik, ker so se naselili v Grdo dolino nismo uspeli najti in bomo to pustili za drugo priliko. Nad dolino smo že opazili naš cilj, Kožljek, za katerega eden od razlagalcev krajevnih imen L. Pintar zapiše, da njegovo ime izhaja od kozla.
Nekaj korakov v zasnežen breg in že smo na vrhu 788 metrov nad morjem, s katerega se nam odpre pogled na Pasjo ravan, Tošč, Polhograjsko Grmado do Korena, za katerim se v dalji odkrivajo Kamniško Savinjske Alpe in Karavanke . Z vrha se podamo skozi gozd po zasneženi poti proti Samotorici. A glej, kot da se je narava zmotila; na kopnih delih sredi gozda na dan že kukajo trobentice in druge znanilke pomladi. Po še nekaj minutah »asfaltne podlage« nas pot pripelje do kraja našega jutranjega snidenja. Topla soba kmetije Pr'Hlipč, nekaj domače hrane in pijače ter lastna hrana iz nahrbtnikov poskrbijo, da se razpoloženje, ki že do tedaj ni bilo slabo, še popravi in ni nam težko ponovno na pot. Hitro mine tistih nekaj višinskih metrov in že se karavana ustavi pri cerkvi Sv. Mihaela na Samotorici. Pred cerkvijo, renesančnega sloga, katere leto izgradnje ni znano, napis na zadnji strani prezbiterija 1722, pa kaže, naj bi bila takrat že obnovljena in ima v notranjosti poleg glavnega lesenega oltarja še dva stranska, posvečena Sv. Juriju in Materi božji, nas je Milan presenetil s predstavitvijo »PRAVIL BAJTARJEV SAMOTORIŠKIH«, ki natanko urejajo življenje in obnašanje na območju samotoriške županije. Poleg tega smo se imeli čast seznaniti tudi s Himno samotoriških bajtarjev, kar nam je dalo novih moči za nadaljevanje poti, malo po gozdnih, malo po asfaltnih poteh »samotoriške županije«. In da ne pozabim omeniti, da se v virih pojavlja ugotovitev, da je Samotorica prvič omenjena v pisnih virih že leta 1327, njeno ime pa najverjetneje izvira iz sestave kamnin na tem koncu, ki se same drobijo - »same terejo«.
Ker smo med hojo do Samotorice izgubili nekaj višinskih metrov jih je bilo treba, seveda, nadoknaditi, zato smo strumno zakorakali v hrib in kaj kmalu iz oči zrli v naše jutranje znance – damjake in govedo. Mimo njih v vas, a ne v gostilno, temveč najprej na 745 visok vrh, na katerem stoji cerkev Sv. Mohorja in Fortunata, posvečena leta 1389, ki jo obdaja štiri stransko zidano obzidje. V notranjosti, ki je žal nismo mogli obiskati, stoji lesen glavni oltar, delo umetnika Facija. Strop je po dostopnih virih lesen in izredno lepo poslikan, kar že mora biti res, saj že nekaj zunanjih detajlov na cerkvi nakazuje, da je temu tako. Brez skupinskega fotografiranja in obnove znanja iz poznavanja hribov in gora seveda ni šlo.
Ob spustu do kmetije odprtih vrat Pri Lenart, kjer so nam pripravili obilno in okusno kosilo, smo se po ledenem bregu podrsali še mimo dveh zvonov, ki sta nekoč s svojim zvonjenjem oglašala daleč naokoli, danes pa nemo ležita na tleh, ker so ju zamenjali z novimi.
Kot vsakemu lepemu dnevu, preživetemu v družbi prijateljev, pride konec, je prišel tudi temu in že smo hiteli vsak svojo pot, z zavestjo, da se kmalu ponovno snidemo. Za seboj smo pustili sledove v snegu ter cvetlice, ki so mnogo prezgodaj pokazale svoje cvetove iz zemlje ter izpod snega.
Zapisal: Miran Klavora
Foto: Miran Klavora, Andrej Kolenc, Metod Vesel in Milan Jerman
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
