Kompotela 16.6.2018

12

KOMPOTELA – NA VRH NAVZGOR, NE NAVZDOL Čuden naslov, a boste razumeli, če se le potrudite prebrati sestavek do konca. Človeški spomin je čudna mešanica občutkov in spoznanj, običajno beleži dogodke, včasih pa se s človekom tudi poigra in mu podtakne kakšno napačno informacijo. Nekaj podobnega se je pripetilo tudi meni, ko sem, pred leti, prebiral članek o Kompoteli, vrhu slovenske gore, na katero se, kot si je zapisal moj spomin, pride navzdol. Priti na vrh gore navzdol, se mi je zdelo tako zanimivo, da sem Kompotelo več let predlagal na letni seznam pohodov, a se nikakor ni izšlo, dokler nismo sprejeli programa za leto 2018. In na njem je bila, za 16. junij, predvidena Kompotela, kot je zapisal Milan, eden najlepših razglednih vrhov predgorja Kamniško – Savinjskih Alp, ki je kot balkon potisnjen nad dolino Kamniške Bistrice. Na parkirnem prostoru pod planino Jezerca se nas je, v pričakovanju krasnega dne in prijetnega druženja, zbralo 25 pohodnikov. Po plačilu parkirnine na parkirnem avtomatu, nam je, polnim dobre volje in vedrih obrazov, Milan predstavil potek hoje in krenili smo, novim dogodivščinam naproti. Pot skozi gozd, preko pašnikov, med preprogami pogačic, lilij, murk, sviščev in drugega cvetja nas je prevzela in kaj kmalu smo se znašli pred zanimivim samopostrežnim bifejem, na planini Koren. Postregli smo si s pijačo, iz lično pripravljenih shramb in hladilnikov ter seveda vse tudi pošteno plačali. Čas za počitek je bil skopo odmerjen, saj nas je čakala dolga pot in kar kmalu potem, ko smo krenili od bifeja, tudi past v obliki skalnega skoka, na katerem je bilo potrebno pokazati kar nekaj plezalnih spretnosti. Po plezanju nas je čakala nagrada v obliki travnika, poraščenega z murkami, ki smo jih vsi, da bi se prepričali, če so prave, ovohavali in ugotovili, da dejansko dišijo kot čokolada. Po poti do vrha Kompotele smo naleteli tudi na nekaj senčnih, zakotnih lukenj, v katerih je bila še obilica snega in so bile primeren kraj za fotografiranje zimskih razmer. Ob prihodu na vrh Kompotele, pa sem doživel razočaranje ali pa razodetje, kakor že kdo hoče to razumeti. Na Kompotelo sem namreč prišel navzgor in ne navzdol kot je bilo zapisano v mojem spominu. Navzdol bi prišel na vrh bližnje Mokrice, ki je ležala nedaleč stran, pod nami. Ob žigosanju knjižic, fotografiranju in zanimivih pogovorih je Milan opravil skrivnosten klic in šele, ko je bila povezava s sogovornikom vzpostavljena, nam je zaupal, da ima na zvezi našega prijatelja Romana, ki se je v tistem trenutku potil v daljnih krajih, na Composteli. Preko mobilnih valov smo mu poslali še priložnostno pesmico in pozdrave ter želje za srečen povratek domov. Milan nam je na kratko in konkretno pokazal in poimenoval še vse okoliške vrhove, na katere se je odpiral čudovit pogled in že smo tudi mi hiteli proti dolini. Pot do Ambroža pod Krvavcem je minila hitro in brez posebnosti. Na turistični kmetiji Pr'Ambružarju smo zasedli več miz in naročili okrepčilno pijačo, nakar se je pri eni od miz začelo čudno muzanje in izmenjava čestitk. In seveda bi ne bili pravi planinci, če ne bi poskusili ugotoviti kaj se dogaja. Z začetkom poizvedovanja smo sprovocirali našo Bernardo, da je sramežljivo pristopila k Milanu ter nam z njegovo pomočjo zaupala, da obhaja pomemben življenjski jubilej ( ne bojte se, let ne bom izdal). Sledile so prisrčne čestitke, priložnostna pesem iz »uglašenih« grl vseh prisotnih ter biserne solzice v kotičkih Bernardinih oči. Trenutek, vreden, da si poleg! Po voščilih še kratko posedanje, vpijanje sončnih žarkov in prekmalu je prišel čas slovesa za ta prekrasen dan. Upam, da ste razbrali, kaj pomeni naslov!!?? Zapisal: Miran Klavora Foto: Suzana Žigon, Miran Klavora in Andrej Kolenec