Kladivo 23.7.2016

Cekinčki po Kačji poti preko Kofce gore na Kladivo Julij je vsako leto čas, ko so noge že dovolj uhojene in pljuča dovolj razširjena, da je mogoče pogledati tudi na vrh kakšne gore, ki sega preko 2000 metrov nad morje. Tako se je za soboto 23. julija v programu pohodov našel 2094 metrov visoki vrha Velikega Kladiva v Karavankah. Že pred dogovorjeno osmo uro je bilo na 1528 metrov nad morjem, pred Zavetiščem na planini Šija, ki ga upravljajo taborniki rodu Kriška gora iz Tržiča, izredno živahno. Na mizi so se bohotili pladnji s sladicami in med dvaindvajsetimi pohodniki je krožila steklenička z zdravilnimi esencami. Vzrok je bil kmalu odkrit in dokaj enostaven ter življenjski – dve babici in dedek so »častili«, ker je pred dnevi na svet prijokal vnuk. Seveda je »praznovanje« prineslo določeno zamudo v programu in po Milanovi predstavitvi poti, smo krenili s pol ure zamude. Podali smo se po – kot je Milan zapisal v vabilo – lažji, Kačji poti proti Francovemu grebenu in ni trajalo dolgo, ko je pot upravičila svoje ime. Zelo blizu Milanovega čevlja, se je, sredi poti, pojavil v klopčič zvit gad. Milan je takoj po koloni poslal opozorilo na povečano previdnost in pozneje povedal, da je bila žival zelo temna in verjetno, glede na debelino, samica. Vendar, gad Cekinčkov ne more ustaviti, četudi bi taboril sredi poti, zato smo pogumno nadaljevali hojo po strmini, ki je postajala iz minute v minuto zahtevnejša. Po dobri uri hoje se je od skupine ločila četverica, s katero je bilo že prej dogovorjeno, da ne gre na Kladivo, temveč se bo spustila do Doma na Kofcah. Zaželeli smo si srečno pot in krenili vsak svojemu cilju nasproti. Korak za korakom, vdih in izdih in s tempom, sprejemljivim za vse pohodnike smo se povzpeli na 1967 metrov visoko Kofce goro. Z njenega vrha, na katerem se niti nismo ustavljali, smo nadaljevali proti 2036 metrov visokemu vrhu Malega Kladiva. Nepoznavalci smo se razveselili uspeha in uspešnega vzpona na Kladivo. A takoj je sledilo razočaranje, saj smo dojeli zmoto in spoznali že večkrat potrjeno resnico, da je v gorah ciljni vrh vedno nekje zadaj. Tudi tokrat je bilo tako, saj je sledil še spust, ki mu Milan običajno pravi »nabiranje zaleta za naskok na vrh« in šele potem smo napadli vršni greben in se uspešno povzpeli na 2094 metrov nad morjem ležeči vrh Velikega Kladiva. Toplo sonce, modro nebo, dobra družba in obilna malica iz nahrbtnikov so nas na vrhu zadržali kar eno uro. Še skupinsko fotografiranje in že smo se napotili dalje po grebenu Košute, da bi se spustili po »adrenalinski poti«, ki si jo je zamislil Milan. A ni trajalo dolgo in že je Milan sporočil, da je pot, po kateri naj bi se vračali v dolino »preveč podrta« in nevarna za hojo, zato se bomo del poti vrnili po poti v smeri iz katere smo prišli, nato pa krenili v levo in se vrnili na Šijo. Tokrat nam je narava res podarila nepozaben dan, v katerem smo uživali v prekrasnih razgledih vsenaokrog. Menim, da naštevanje sploh ni potrebno, saj smo poleg množice cvetja, videli praktično vse gore, hribe in planine, kar jih je moč s te strani Karavank videti. Za piko na i na koncu še okusna hrana (posebno ajdovi štruklji s panceto) po naročilu, ki so jo pripravili prijazni gostitelji iz zavetišča. Med uživanjem na sončni planoti smo se podali še v taborniško sobo, ki je vzorno urejena in vredna ogleda, saj iz nje preprosto veje duh tabornikov, ki jim je mar za okolje. Za konec še pozdrav in adrenalinska vožnja po ovinkasti cesti do Tržiča in naprej proti domovom. Zapisal: Miran Klavora Fotografije: Milan in Miran