Kamniški vrh 11.10.2014

Kamniški vrh nam bo ostal v spominu Tokrat so mi naslov na papir položili Milan, ki je v elektronsko sporočilo, ob pošiljanju fotografij zapisal »Kamniški vrh nam bo ostal v lepem spominu«, Edita, ki je zapisala: «Bila je res lepa sobota«, Elica, ki je zapisala: «Hvala vsem za druženje v prelepi, slikoviti naravi, sem uživala!!!!!!!«. In na koncu še Ksenija, ki je v duhu prijateljstva med Cekinčki zapisala: «Kamniški vrh bo res ostal v lepem spominu, še posebej meni, ker ste me nesebično spremljali in bodrili na poti k osvojenim vrhovom, za kar sem vam iz srca hvaležna.« Zaradi takih ljudi, takih izjav in predvsem prijateljstva je lepo hoditi v gore. Tokrat smo res bili na Kamniškem vrhu in v nadaljevanju ga bom predstavil tudi tistim, ki z nami niste bili. Enajsti dan meseca oktobra, leta 2014, se nas je 35 zbralo na parkirnem prostoru, ob potoku Bistričica, nad vasjo Klemenčevo. Trdno smo bili odločeni, da ta dan zajašemo in razjašemo kamelo. Verjetno se boste vsi vprašali, kaj ima kamela s hribi in nami. Pa ima! Mnogi gorohodci, ki svoje spomine spravljajo v pisni obliki in so že bili na Kamniškem vrhu, so namreč opazili, in to tudi zapisali, da Kamniški vrh ter sosednja Planjava, z vmesnim sedlom, tvorita figuro, ki močno spominja na dvogrbo kamelo. Da je temu res tako, smo se, po več urah hoje, ko smo se napotili proti Ambrožu pod Krvavcem, prepričali tudi sami, saj je pogled iz primerne razdalje res razkril podobnost z dvogrbo kamelo. Ampak, zdaj sem že malo prehitel. Vrniti se moram na osmo uro zjutraj, ko smo, preko Bistričice, s kratkimi poskoki, s pomočjo skalnega »mostička«, ki so ga pripravili tisti, ki so bili na parkirišču nekoliko bolj zgodnji, začeli dnevno krožno hojo. Kako bomo opravili z današnjo hojo, je očitno zanimalo tudi luno, ki je pozabila, da je njen čas potekel in je še vedno svetila z modrega neba. Po kratkem, strmem vzponu po gozdni poti, že posuti z odpadlim listjem, smo se hitro znašli na travnati planoti in z očmi že objeli cilj, Kamniški vrh in bližnjo Planjavo, ki so jima poseben čar dajale kulise drevja, ki se je že odelo v jesenske barve. A tu se je začela »mučna pot«, saj je po celotni planoti in potem do vrha speljana, sicer lepa, a žal z drobnim, okroglim kamnitim drobirjem posuta pot, na kateri noge, ob zdrsavanju in kotaljenju kamenčkov, močno trpijo. Tudi dokaj naporno hojo smo vsi zmogli in na vrhu bili poplačani s prelepim pogledom na gričevnat svet ob vznožju Kamniško Savinjskih Alp, proti Ljubljani, kjer smo v daljavi razpoznali Šmarno goro in Rašico, pogledi so nam objeli tudi Kum in severni del Polhograjskega hribovja. Na vzhodu so se oči ustavile na obronkih Velike planine ter cerkve Sv. Primoža, na zahodu pa se nam je na ogled postavil Krvavec. Na vrhu smo najprej opravili obred žigosanja knjižic z žigom, ki je nameščen v skrinjici na drevesu, potem pa posedli k malici ob zavetišču v manjši globeli, nekateri pa na razglednem robu. V gorah običajno čas teče nenavadno hitro, zato se je bilo treba posloviti od Kamniškega vrha in po kratkem spustu do sedla, ki ga povezuje s sosednjo Planjavo, zopet zagristi v strmi breg do vrha Planjave. Tudi tu se je nadaljevala »s tistim tečnim kamenjem tlakovana pot«, kar je zahtevalo še več moči in previdnosti. Tudi tokrat smo bili poplačani z dvojno lepoto – najprej smo se potopili v morje trave, ki je kot morska gladina valovila v vetru, potem pa še na vrhu, s katerega so se odprli pogledi na bližnje in daljne vrhove. Milan in Andrej sta nam sicer ves čas priprav na pohod obljubljala presenečenje na vrhu Planjave, a edino presenečenje je bilo, da presenečenja ni bilo. Andrej se je namreč s svojim prijateljem, jadralnim padalcem, dogovoril, da bi nam praktično pokazal vzlet s Planjave, a je žal namero preprečil izredno močan veter, ki je tudi nam, vso pot, krepko »mešal frizure« in nas celo silil, da smo si nadeli topla oblačila in zaščitili ušesa. Po kratki pavzi smo se podali proti naslednjemu cilju, planini Osredek. K sreči pot vodi po gozdu, ki nas je zaščitil pred vetrom in tudi kamna smo se znebili, saj so tla »tlakovana z zemljo in odpadlim listjem«. Na višini 1110 metrov smo posedli pod ogromno lipo, ki kraljuje na planini ter si privoščili nekaj pijače, medtem, ko s hrano želodcev nismo preveč obremenjevali, saj smo računali na pogostitev na Ambrožu. Potem, ko smo že bili prepričani, da bomo do Ambroža hodili po lepi, gozdni poti, nam je Milan sporočil » žalostno novico«, da je markirana pot zaradi žledoloma v nekem delu neprehodna in bomo morali po brezpotju navzgor, do makadamske gozdne ceste. Seveda smo se tudi s tem sprijaznili in po krajšem kobaljenju preko podrtih debel, posejanih po strmem bregu, dosegli cesto, po kateri smo nato strumno odkorakali do gostišča Pr' Ambrušar. V varnem zavetju gostišča smo si nato privoščili obilno, okusno kosilo, se sprostili, rekli nekaj besed o hoji in o tem, kaj nas čaka v nadaljevanju in že je prišel čas, da oprtamo nahrbtnike in se podamo v dolino, kjer so nas čakali naši »jekleni konjički«. Moram priznati, da tudi pot v dolino ni bila zgolj sprehod, saj je na mokrem, ilovnatem in z listjem posutem terenu, bilo potrebno mnogo previdnosti, da ni prišlo do zdrsov. Navajeni hoje in previdnosti v gorah, pa smo tudi zaključni spust in prečenje še enega potoka zmogli in že smo se znašli v vasi Svibno, od katere nas je samo še kratek spust ločil do cilja. Ob koncu smo se, utrujeni sicer, a polni novih vtisov, poslovili in z »nasvidenje« na ustih razšli. Zapisal: Miran Klavora Fotografije: Miran Klavora in Andrej Kolenc