Preko Kamen vrha na Grmado nad Ortnekom
Za februar 2019 smo v načrt pohodov zapisali, da se bomo povzpeli na Grmado nad Ortnekom, z začetkom hoje v Ortneku. Ob pregledu trase sem kmalu ugotovil, da je vzpon prekratek, da bi se izplačalo pripeljati v Ortnek, zato sem se odločil poiskati primernejšo (daljšo) traso. Ob brskanju po spletu sem na spletni strani PD Velike Lašče našel opis krožne poti Velike Lašče – Kamen vrh – Grmada – Velike Lašče, ki je ustrezala, časovno in po dolžini, zahtevam pohodnikov Cekinčkov. Po posvetu z Milanom smo sprejeli odločitev, da pohod izvedemo na tej relaciji, zato sva se z Vesno, na dan državnega praznika 8. februarja, odpeljala v Velike Lašče. Po ogledu Bralnice pod lipo, ki domuje v kabini nekdanje telefonske govorilnice, sredi kraja, sva se podala na pot. Mimo Martinkovega kozolca naju je pot vodila v nepregledne gozdove, v katerih pa, zaradi odlično označenih poti, nisva imel težav in kar kmalu sva se znašla pred kočo PD Dobrepolje, ob vznožju Kamen vrha. Med počitkom naju je presenetil član PD, ki je bil tisti dan določen za popoldansko dežurstvo v koči, in nam v koči postregel s pijačo ter nama povedal nekaj podatkov o koči ter nama »posodil žig« Kamen vrha nad kočo. Po krajšem klepetu sva se podala naprej proti cilju dneva, Grmadi in tudi to, po prijetni hoji, mimo mnogih snežnih zaplat, dosegla po slabi uri hoda. Pred kočo Turističnega društva Velike Lašče, ki stoji tik pod vrhom Grmade, sva naletela na oskrbnika Mitja, katerim sva se zapletla v prijeten pogovor in se dogovorila za prehrano skupine Cekinčkov, na dan pohoda.
Povratek skozi gozdove in preko travnikov do izhodišča v Velikih Laščah je minila brez posebnosti. Ocenila sva, da je v kraju problem s parkiranjem in tudi hoja po makadamski cesti, do Martinkovega kozolca, ni najbolj prijetna, zato sva Milanu predlagala, da pohod izpeljemo od kozolca, kjer je dovolj prostora za parkiranje in tudi hoja se skrajša za nekaj kilometrov. V vabilu za pohod, 16.februarja 2019 je bila zapisana določena trasa in zbralo se nas je kar 38 oseb z enim psom v družbi. Odhod se nam je zavlekel skorajda za eno uro, saj je eden od pohodnikov doživel prometno nesrečo, tik pred krajem začetka pohoda, v kateri pa je k sreči bilo samo nekaj zvite pločevine. Pred začetkom pohoda je Milan, ki se nam je tokrat pridružil, pozdravil dve novi pohodnici in krenili smo novim prigodam nasproti.
Hoja do koče pod Kamen vrhom je minila brez posebnosti, a žal, tokrat nismo bili deležni gostoljubja planincev, saj v koči ni bilo nikogar, kljub temu, da sva z Vesno imela zagotovilo, da bo na dan našega pohoda nekdo v koči. A to nas ni motilo in zasedli smo klopi v okolici koče ter pomalicali svoje zaloge iz nahrbtnikov. Mnogi so se spraševali, kaj pomeni datum 17. 12. 1989 pod znakom PZS, nameščenim na pročelju planinske koče. Pojasnil sem, da je, za razliko od drugih koč, kjer so običajno datumi začetka ali konca gradnje ali odprtja koče, na tej koči datum ustanovnega občnega zbora PD Dobrepolje, na katerem so sprejeli tudi sklep, da na tem mestu zgradijo kočo. Z gradnjo so potem dejansko začeli leta 1990, dokončali in opremili do leta 1993 ter jo slovesno odprli 22. avgusta 1993. Po malici smo se povzpeli še tistih nekaj višinskih metrov na vrh 783 m. n. m., ki je dejansko kamnit in mu ime kar pritiče. Dolg, ozek hrbet kamnitega vrha je komaj zadoščal, da smo se razporedili za skupinsko fotografiranje, potem pa se predali uživanju v razgledih. Z vrha se nam je odprl pogled na vzhod kjer se vzpenja Planski vrh, za njim pa kraljuje v daljavi Posavsko hribovje s Kumom. Na jugovzhodu se očem na ogled postavijo Gorjanci s Trdinovim vrhom, medtem, ko na jugu kraljuje Grmada s Tisovcem v soseščini, desno od nje pa se kažejo Velika gora, Stojna in Goteniški Snežnik. Na jugozahodu pogled ustavi Snežnik, pred njim pa Bloška planota, Travna gora in Slivnica. S tem pa razgledovanja še ni konec, saj je potrebno pogledati še na vzhod, kjer si sledijo Kurešček, Mokerc in Krim, nekoliko dalj pa Polhograjsko hribovje, Škofjeloško pogorje in pregled se konča na Julijcih, vključno s Triglavom. Na severozahodu oči počijejo na Gori s cerkvijo sv. Ahaca, za katero je v daljavi videti greben Karavank od Kepe do Košute. Na severni strani se ogledovanje zaključi s pogledom Dobrepoljsko dolino z Vidmom in Ponikvami, na Stari grad z razvalinami gradu, Ilovo goro, na obzorju pa Posavsko hribovje ter Kamniško Savinjske Alpe od Storžiča do Raduhe. Priznati je treba, da si take ponudbe razgledov ne bi mogel predstavljati, če se na vrh ne bi povzpel.
Ob pogledu na Grmado pa smo se zavedeli, da moramo na pot, saj nas je v koči pod vrhom čakala dogovorjena malica. Pot, v sončen dan pod modrim nebom, smo nadaljevali brez posebnosti in se kmalu znašli pred kočo Turističnega društva Velike Lašče, na višini 887 m. n. m., tik pod vrhom Grmade. Nasmejan nas je pozdravil oskrbnik Mitja, ki je bil še posebno vesel srečanja z znancem Milanom. Ker smo pričakovali, da nam bo naročena hrana postrežena v porcijah ( a krožnikih) kot je to običaj, smo bili prijetno presenečeni, ko nam je Mitja na mizo pred kočo prinesel dva velika lonca jote in pasulja ter nam »zagrozil«, da v dolino ne gremo, dokler ne bosta prazna. Priznati moram, da je bilo res veselje gledati pohodnike, ki so z užitkom jedli okusno hrano ter si privoščili tudi »repete«. Na koncu še jabolčni zavitek, lepa hvala Mitju in njegovi sodelavki, nahrbtnike na rame, ena skupinska fotografija pred kočo ter ena na bližnjem vrhu in že smo hiteli v dolino. Pot skozi gozd, preko travnikov, s katerih so izginile še zadnje zaplate snega, je minila ob prijetnem klepetu, kar pove, da ni bila naporna in smo jo vsi zmogli brez težav.
Zapisal: Miran Klavora
Foto: Miran Klavora, Andrej Kolenc in Marjan Lipovec
© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.
