Jurčičeva pot 7.3.2015

Cekinčki po Jurčičevi poti Prvi marčevski dnevi nas vsako leto znova zvabijo na tradicionalni pohod po prijetno domačih dolenjskih gričih, po šolski poti našega prvega romanopisca Josipa Jurčiča. Tudi letos se nas je 18 Cekinčkov udeležilo tokrat že 22. tega pohoda po Jurčičevi poti od Višnje gore do Muljave oz. Krke. Kot dogovorjeno smo se pred 8. uro zjutraj Cekinčki zbrali na osrednjem trgu v starem delu Višnje gore, kjer nas je sprejela pihalna godba in množica nadvse razpoloženih pohodnikov z vseh koncev Slovenije. Pred Mestno hišo smo opravili prvo žigosanje in ko je Milan, kljub temu, da je bil tokrat le udeleženec pohoda, preveril svoj seznam s številom prisotnih, smo odrinili v prvi klanec. Kot vsako leto smo se tudi letos povzpeli do razvalin Starega gradu, kjer so v 11. stoletju prebivali grofje Višnjegorski. In res bi bilo škoda zamuditi prijetno gostobesedno grajsko gospo in odprto grajsko klet, kjer je pohodnike gostil sam graščak. Poleg tega pa nam je grajska gospodičnica na razgreta lička narisala še polžka, da smo bili povsem prepoznavni vse do Krke. Pot smo nadaljevali po še nekoliko zamrznjenih poteh mimo bogate ponudbe domačih društev in drugih gostoljubnih domačinov vse do Zavrtač, kjer smo opravili drugo žigosanje. Tu smo se nekoliko okrepčali s čajem, nekateri tudi z zelo dobro ocvirkovko. Po dobrem kilometru poti smo prispeli na Polževo, kjer nas je ponovno pozdravila »pleh muzika« in vrsta znanih in manj znanih pohodnikov. Sledil je malce daljši postanek za malico in kramljanje z organizatorji in drugimi pohodniki. Na vrh planote smo se povzpeli po še vedno zasneženem smučišču, si tam ogledali cerkvico sv. Duha, prisluhnili prijetnim zvokom pevk pohodnic in nežni spremljavi gospoda s harmoniko. Ta planota predstavlja tudi najvišji vrh pohoda, od tu gre pot le še navzdol. Je pa bila pot tu malenkost bolj spolzka, sonce je namreč sramežljivo pokukalo izza visokih oblakov in opravilo svoje. V prijetnem kramljanju in lepih razgledih po dolenjskih gričih smo prišli do vasi Male Vrhe, se spustili po poti blizu razvalin gradu Kravjek in mimo vasi Oslica dosegli cilj pohoda, Jurčičevo domačijo na Muljavi. Ponovno, tokrat že tretjič, nas je sprejela pihalna godba, množica zadovoljnih pohodnikov in bogat kulturni program. Tudi tukaj smo se zadržali nekoliko več časa, da smo si lahko ogledali bogato kulturno dediščino, dali nekaj zaslužiti vedno prijaznim domačinom in organizatorjem in opravili obvezno slikanje za spomine. Mimo Gostilne pri Obrščaku smo nadaljevali pot proti Krki. Na 5 km dolgi poti proti Krki smo prvi postanek opravili pri naših malih prijateljih v Trebnji Gorici, nato smo si tradicionalno ogledali Krško jamo, preverili ali je za ogled mogoče odprt še kakšen nov rov jame in se odpravili v vas Gradiček, na zasluženo kosilo k Hočevarjevim. Nadvse dobra telečja obara nam je res teknila, o doma pečenem kruhu pa sploh ni vredno zgubljati besed. Vse skupaj smo poplaknili še s kozarčkom cvička in se napotili do vasi Krka. Tam smo si v prostorih stare krške šole ogledali informacijsko turistično pisarno, ki pa v letošnjem letu, žal, zapira svoja vrata. Razstava se seli v novo krško šolo, staro šolo pa čaka rušenje. Ob točno napovedani uri nas je avtobus odpeljal nazaj do Višnje Gore, do naših parkiranih jeklenih konjičkov. Hvala vsem za lep dan in prijetno druženje. Zapisala: Jožica Hočevar Foto: Milan Jerman