Janče 21.1.2012

CEKINČKI NA JANČAH – POGUMNO V LETO 2012 Obetal se je lep, sončen, hladen, zimski dan, a žal, kakor mnogo letošnjih brez snega. Cekinčki smo seveda rade volje odgovorili na Milanovo povabilo, v katerem je bilo zapisano, da nas, za odprtje sezone 2012, vabi na »sprehod« na Janče. Lepo število, preko 40, se nas je v soboto, 21. januarja 2012 zbralo »pod uro« na železniški postaji v Ljubljani. Ob prihodu seveda ni manjkalo voščil ob vstopu v novo leto, saj smo se mnogi srečali prvič v mladem letu 2012. Po voščilih in pozdravih nam je Milan predstavil traso pohoda ter povedal, da se nam bo na postajah do Jevnice na vlaku pridružilo še nekaj prijateljev, tako, da nas bo Janče »osvajalo« 52. Na koncu je res tako tudi bilo. Na železniškem postajališču v Jevnici se nas je zbralo 52. Omeniti velja, da se je v Jevnici in okoliških krajih že v 15. stoletju širilo kajžarstvo, kar pomeni, da so kraje v lasti graščaka, naseljevali pripadniki revnejšega vaškega družbenega sloja. Širilo pa se je tudi brodarstvo na Savi, ki je bilo sicer razvito že v dobi Rimljanov (konec leta 476), vrhunec pa je doseglo v začetku 19. stoletja. Prvo šolo so v Jevnici zgradili leta 1921, leta 1928 pa so domačini zgradili še železniško postajo, ki na istem mestu stoji še danes. Po uvodni Milanovi predstavitvi trase in urnika (še za tiste, ki so »zamudili« ljubljansko), smo se, po nekaj metrih asfaltirane ceste skozi Jevnico, pognali v hrib proti Zgornji Jevnici. Božično-novoletna dogajanja se nam niso preveč poznala, tako, da smo kar hitro in dobre volje ter brez nepotrebnega sopihanja prišli do kmetije Pr' Valentin. Tu smo naredili daljši postanek kot bi ga normalno, vendar je bilo vredno, saj nam je domačin povedal zgodbo svojega življenja, kako je moral kot komaj nekaj dni star dojenček, skupaj s starši in sorodniki bežati pred okupatorji v gozd, se skrivati v bunkerjih, preživljati ob skopi hrani…. Po zelo doživeto povedani življenjski zgodbi nas je spustil še v svoje domovanje, staro hišo, zgrajeno iz »brun«, kjer smo si ogledali »črno kuhinjo« in bivalne prostore, v katerih je razstavljenih mnogo zgodovinskih in verskih eksponatov. Po »okrepčilnih« požirkih žganega, ki ga je dal na pokušino smo se odpravili v hrib, cilju nasproti. Narava nam je nasproti poslala nekaj megle, ki pa se je, ko je uvidela, da se nismo prestrašili, razkadila in ponovno se je pokazalo sonce. Sonce, preproga iz listja, hlad in dobra volja so bili naši sopotniki do izhoda iz gozda na cesto, na kateri nas je pričakalo za vzorec snega in s katere se je že odprl pogled na cilj – vas Janče, s cerkvijo Sv. Miklavža, prvič omenjeno leta 1526. Po ustnih virih naj bi jo dal zgraditi popotnik, ki so ga na Janškem vrhu napadli razbojniki in se je zaobljubil, da bo, če preživi, sezidal cerkev. V notranjosti cerkve je več bogatih, baročnih oltarjev, glavni oltar pa nosi letnico 1857. Leta 1895, ko je Ljubljano prizadel rušilni potres, je bil epicenter na območju Janč. Na tem mestu smo se ustavili za krajši čas in Milan Jerman je, med pogledovanjem proti Grintovcem našteval njihova imena, potem pa kar naenkrat, ko je kazal nekam med Brano in Kočno, kjer se nahaja Kamniško sedlo, postavil vprašanje: «Kako se po ljudskem pripovedovanju imenuje Kamniško sedlo, in od kod mu to ime?« Ne moreš si misliti, kako »čudni« in »telečji« so lahko pogledi ljudi, ko jim postaviš vprašanje, o odgovoru na katero se jim niti sanja ne. Milan se je rahlo namuznil in izustil: «Ja, Jermanova vrata!!!«. In spet mnogo neverjetnih pogledov, zato se odloči in nam podari dve zgodbi o nastanku imena: » kamniško« in »savinjsko«. »Savinjska« različica pravi, da je Kamniško sedlo dobilo ime Jermanova vrata po rokovnjaču Jermanu. Njega dni so namreč imeli pravico pasti na sedlu samo tisti, ki so živino prvi prignali gor. Običajno so bili to lastniki ovac s kamniškega konca, ki so žival prignali po južni strani, kjer je običajno sneg prej skopnel. Nekega leta, ko je bila zima podobna kot letos, pa so Savinjčani prosili Jermana za pomoč. In res, rokovnjač, ki je poznal vsak pedenj gora, je nadelal pot z Okrešlja na sedlo in tako prignal drobnico na sedlo cel teden pred Kamničani. Po »kamniški« različici pa je junak zgodbe lovec Jerman, ki je pomagal slovenskim plemičem v boju proti Turkom. Po slovenskih krajih, tja do Celovca je ropal turški paša Abdala, ki se je odločil zasesti tudi Celovec. V Celovcu pa je bil poveljnik obrambe plemič Golobek (verjetno Gallenberg), ki se ni pustil premagati z vojaško silo, zato se je Turek odločil za prevaro. Plemičevemu sinu Enriku je za pomoč in izdajo obljubil visoko čast v turški vojski in izdatno količino zlata, zato je ta poskrbel, da so se Turki navidezno umaknili izpred Celovca in očeta Golobeka obvestil, da so krenili proti Kamniku, ki ga nameravajo osvojiti. Plemič Golobek je z vojsko pohitel proti Kamniku, med potjo pa ugotovil, da na tej strani ni nobenega sledu o Turkih in da je bil prevaran. Ob tem spoznanju ga je izdalo srce in umrl je. Brambovci, ki so v trenutku ostali brez vodje, so se zavedali , da bi bila pot preko Ljubelja predolga in bodo prepozni za rešitev Celovca, zato so zaprosili lovca Jermana za pomoč. Jerman jih je popeljal po strmih in nevarnih poteh preko sedla med Brano in Kočno in uspeli so pravočasno priti pred Celovec, kjer so izbojevali odločilno bitko. Abdala so nato na begu ubili, izdajalski Enrik pa si je sodil sam. Lovec Jerman, ki so mu brambovci obljubili, da ga nikdar ne pozabijo je v bitki sicer umrl, vendar pa so po njem poimenovali preval, ki se od tistih dni imenuje tudi Jermanova vrata. Po tej »zgodovinski uri« nam je preostalo še nekaj sto metrov po rahlo zasneženi cesti in že smo stali pred planinskim domom na Jančah. V notranjosti prijetna toplota, vonj po hrani in tudi veliko pomoči za »žejne duše«. Čas je ob prijetnem klepetu, dobri hrani in seveda, ker je začetek leta, ob plačevanju članarin ter fotografiranju pohodnikov, hitro tekel. Skozi okna se nam je odpiral pogled na čudovite Julijske Alpe, Ljubljansko kotlino z značilno Šmarno goro in, če si stopil iz doma, tudi na Snežnik, Dolenjsko hribovje ter še kam. Skratka pogled, ki si ga lahko samo želiš in mi smo ga ta dan dobili v polni meri. Ko nas je dosegel »klic doline« smo se kaj hitro odpravili na pot, pred odhodom pa seveda še opravili skupinsko fotografiranje. Polni energije smo kaj hitro premagali strmo pot do Laz. Med potjo smo si ogledali še cerkvico na začetku naselja Laze, ki je plod zanimive arhitekture. Na železniški postaji smo potem imeli še ravno dovolj časa, da so se tisti najbolj premraženi ogreli v čakalnici, ostali pa smo preštevali vlake in že obujali prijetne spomine na prehojeno pot ter sestavljali načrte za prihodnja druženja. Vzpodbuden in srečen vstop v novo leto! Besedilo: Miran Klavora Fotografije: Andrej, Evgen, Metod, Miran in Tine