Golte 26.9.2014


Cekinčki smo prehodili Pot po Golteh Golte, za domačine Mozirske planine, razgibana, apnenčasta, večinoma s temnim, smrekovim gozdom poraščena planota nad Mozirjem, na vzhodnem obrobju Kamniško – Savinjskih Alp, ki se na jugu spušča proti Savinji, na severu pa naslanja na Smrekovško pogorje. Planota predstavlja tip t.i. osamelega krasa, ker je njeno širše obrobje sestavljeno iz andezitnih grohov in andezitov, neprepustnih kamenin. Centralni del je izrazito kraški, ki »golta vodo« in od tod tudi ime Golte. Nasprotje temnim smrekovim gozdovom predstavljajo širne, sončne travnate planine – Rastovačka, Hleviška, Hribarska in Konečka -, na katere, v pašnem obdobju, domačini pripeljejo svoje črede goveda. Zanimivi so tudi kraški pojavi, ki si jih vsakdo, ki to planoto obišče, lahko ogleda in sicer suhe doline, žlebičja, vrtače vseh velikosti, naravna okna in podzemeljske jame, med katerimi velja omeniti Ledenico, Kebrovo luknjo, Mesarsko lopo in Medvedjo luknjo. In vso to lepoto »obljubljene dežele«, smo se odločili Cekinčki ogledati 27. septembra. Pri vhodu v Alpski vrt se nas je zbralo 25, svežega zraka, novih dogodivščin in prijateljskega druženja željnih pohodnikov. V času priprav na odhod so mi misli malo odplavale, in naredil sem si lep načrt sobotnega dopoldneva – najprej na ogled alpskega vrta z vsemi njegovimi zanimivostmi, nato pa »pohod« nekaj deset višinskih metrov navzdol, do Mozirske koče, kjer si privoščimo malico ter nato domov. A žal je, kot vedno, tu tisti Milanov značilni: »Le pridite malo bližje« in sanjarjenja je konec. Milan v kratkih besedah predstavi potek Poti po Golteh, katero smo se namenili prehoditi in že, korak za korakom, odidemo prekrasnemu dnevu in novim doživetjem naproti. Noge nas kmalu prinesejo do hotela, kjer si nekateri privoščijo krepčilno kavico, drugi v knjižice vtisnejo žige, nekaj besed o prebeglih helikopterjih JLA v času osamosvojitvene vojne in že se podamo po strmem kolovozu proti vrhu Medvedjaka (1570 m), na katerem stoji spomenik v spomin na pohod XIV. divizije. Spotoma smo si ogledali nekaj cvetja, gob ter se poigrali z rjavo sekuljo, ki se nam je, na travnatem pobočju, prijazno postavila na ogled. Z vrha se nam oči usmerijo proti jugu, kjer v Zasavskem hribovju kraljuje Kum. Od tod nas pot, po prekrasnih travnatih preprogah ponese do koče na Treh plotih, s terase katere je prekrasen pogled na akumulacijsko jezero ter na prekrasno kuliso visokogorja na obzorju. Obilna malica iz nahrbtnikov, prijateljski klepet in že krenemo dalje, se spustimo po pašniku na zahodni strani planine, do pastirskega stanu in koče Stari stani. Na planini v zadnjih letih pasejo med 70 in 80 glav živine, medtem, ko jih je bilo v preteklosti dvakrat več. Tu se ponovno zadržimo dalj časa, saj se nam pridružijo konji, s katerimi je igra prijetna in tudi marsikatero jabolko so od pohodnikov dobili. A žal, čas neusmiljeno teče in priganja, zato krenemo dalje. Spotoma si ogledamo še nekaj lokev, ki so jih uredili domačini, da ima živina tudi v sušnih obdobjih dovolj vode. Lokve so nastale tako, da so zemljo na dnu močno zbili, da je postala neprepustna, saj bi v nasprotnem primeru, na kraškem terenu, sproti odtekala. Krajši vzpon in spust in že smo na razpotju, kjer se poti razidejo. Skupina se razdeli v »slabše hodce«, ki bodo mimo jame Ledenice odšli do Mozirske koče in tiste »bolj utrgane«, ki jih Milanov opis poti pritegne proti najvišjemu vrhu, 1587 metrov visokemu Boskovcu. Z listjem posuta pot skozi gozdove nas je, po zaključnem strmem vzponu, pripeljala na vrh, na katerem naj bi, po opisih v literaturi, stal razgledni stolp, s katerega je prekrasen razgled po mnogih slovenskih vrhovih. A osebno sem opazil samo kup železja na tleh in še danes ne vem, kam je izginil stolp, na katerega bi se z velikim veseljem povzpel in pogledal, kako daleč je z njega mogoče videti. Krajši počitek in pogovor o vrhovih, ki jih je z vrha Boskovca mogoče videti sta nas pripravila na naslednji del poti, torej spust do Mozirske koče. Prvotni načrt, po katerem bi se vrnili do mesta, kjer smo se razšli z manjšo skupino, ki je odšla do koče mimo Ledene jame, smo spremenili in se usmerili po »direktni« proti koči. Hoja po gozdni poti, v zavetju gostih gozdov in s pogledom na veliko število gob, med katerimi so najbolj »padle v oči prekrasne mušnice«, je hitro minila in že smo se pozdravljali s pohodniki prve skupine, ki so nas pričakali pred kočo. Prvo vprašanje je bilo, če smo v Ledeni jami našli pismo, ki so ga pustili za nas, vendar smo jih razočarali s podatkom, da smo se spustili po drugi poti in v jami sploh nismo bili. In tako je pismo počakalo naslednjega dne, ko se je Milan z vnučki vrnil na Golte in ob priložnosti v jami našel in v dolino prinesel pismo. Ob prihodu do Mozirske koče, smo se najprej ustavili še pri kapelici Dobrega pastirja, ki je ena od mnogih kapelic na planinah, ki so jih postavili z namenom, da bi tudi pastirjem, ki so skrbeli za živino v planini, omogočili duhovno oskrbo. Kapelico pri Mozirski koči pa so leta 1993 postavili domačini v zahvalo za pašo in da bi živino zavarovali pred poginom, udarom strel ali slabo pašo. Pri kapelici opravijo dve maši letno, ob začetku in koncu pašne sezone ter eno sredi poletja 15. avgusta ob Velikem šmarnu, ki mu v teh krajih pravijo Velika gospojnica. Topla malica v zavetju Mozirske koče, za katero bi lahko rekli, da je »nesrečen kraj«, je trajala zelo dolgo, saj smo vedeli, da nas čaka samo vzpon nekaj višinskih metrov do vhoda v Alpski vrt, kjer čakajo »jekleni konjički«. In zakaj Mozirska koča » nesrečen kraj«? Zgrajena je bila daljnega leta 1896 in povečana leta 1929, ko je dobila kuhinjo, jedilnico in več sob. Med drugo svetovno vojno je bila koča požgana, tako, da so potem prizadevni domačini, leta 1947 sezidali novo. A ta »nesrečna koča«, je leta 1950 v gozdnem požaru pogorela, tako, da jo je bilo treba obnoviti, kar se je leta 1951 tudi zgodilo. 1969 so kočo povečali ter nato leta 1986 obnovili. Ponovno obnovo je doživela ob stoletnici, leta 1996, tako da ima danes sodobna koča kuhinjo, veliko jedilnico ter 50 ležišč v 20 sobah. Dobrote iz njene kuhinje smo seveda tudi preizkusili in moram reči, da jih priporočam. Nekaj višinskih metrov in moje jutranje sanjarjenje je uresničeno – bil sem v Mozirski koči in sedaj stojim pred vhodom v Alpski vrt. S prijatelji vstopimo in ob ličnih prikaznih tablah si, ob Milanovih razlagah, ogledujemo živalske in rastlinske vrste, ki jih je v tem času, mnogo žal mogoče videti samo na fotografijah. Kmalu nas pot prinese do »smerne table s puščico« na razglednem kraju Alpskega vrta, kjer Milan potegne na plano skrivnostni list papirja, ga izroči Vesni in ta nato prebere članek »Kaj naredim za svoje srce?«, s katerim je bila ena od zmagovalk natečaja znane slovenske revije. V članku je, poleg opisa skrbi za zdravo življenje, tudi mnogo čudovitih besed in vtisov o pohodih Cekinčkov, o srčnih prijateljskih druženjih v gorah, kar je na koncu izvabilo nekaj solz in prisrčen aplavz. In rezultat vsega je seveda bil, da sem ob povratku proti vozilom našel tudi gobo v obliki srca! Napisal in fotografiral: Miran Klavora

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
06. oktober 2014
fotografij
36

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.

prijava


napaka v polju