Galetovec 23.10.2016


S pokljuškega balkona smo zrli na Bled Milan je v vabilo za pohod v nedeljo, 23.10.2016, zapisal:«Osvojili bomo neizrazit vrh v visoki planoti Pokljuke, ki pa je zaradi svoje, 500 metrov visoke, prepadne stene in ne nevarnega dostopa ter čudovitega razgleda že dolgo priljubljena točka krajših ali daljših izletov. Razgled se odpre nenadoma in seže vse od Jesenic pa skoraj do Kranja. Na desni je viden venec Bohinjskih gora, globoko spodaj Bohinjska Bela in Bled, nasproti pa navpična stena Babjega zoba, ki se nadaljuje v temne gozdove Jelovice, prekrasni pogled pa zaključuje mogočna pregrada Karavank in Kamniških planin.« Andrej Praznik v zapisu o cilju našega pohoda zapiše takole:« Ko se Sava Bohinjka izmuzne iz objema Jelovice in Pokljuke, jo v svobodo blejskega kota pospremijo mogočne skalnate stene. Znameniti Babji zob na robu prve planote in Galetovec na robu druge sta imenitni razgledišči in priljubljeni izletniški točki. Slednjega je že pred dobrimi dvesto leti obiskoval pesnik in duhovnik Valentin Vodnik, ki je služboval na Koprivniku na Pokljuki.« V svoj življenjepis iz leta 1796 je Vodnik, prvi župnik župnije Koprivnik v Bohinju (ustanovljena 1792), ki je v njej služboval med leti 1793 in 1796 zapisal: »Rojen sim 3. svičana 1758 ob 3. uri zjutra v Gorni Šiški na Jami per Žibertu iz očeta Jožefa inu matere Jera Pancè iz Viča. Dedec Juri Vodnik je rojen v šent Jakobi uni kraj Save, se je perženil na Trato pod Goro nad Dravlami k hiši Žibert. Potle kupi hišo v Šiški na Jami, ime seboj pernese v leti 1730, vmerje 1774 star osemdeset inu pet let. Je rad delal inu vino pil. Večkrat mi je sam pravil, kako sta on inu njega oče Miha hodila na Hravaško, kupčovala s prešičmi, vinam inu platnam, zraven dober kup v oštarijah živela. Veči del Vodníkov je pozno starost doživelo; dva brata inu ena sestra mojga dedca so mene dostikrat pestovali inu potle hvalili, kader sim pridno v šolo hodil. Devet let star popustim jegre, luže inu dersanje na jamenskeh mlakah, grem volán v šolo, ker so mi oblubili, de znam nehati, kader očem, ako mi uk ne pojde od rok. Pisati inu branje me je učil šolmašter Kolenec 1767; za pervo šolo stric Marcel Vodník, frančiškanar v Novim mesti 1768 inu 1769. Od 1770 do 1775 poslušam per jezuitarjih v Lublani šest latinskeh šol. Tiga leta me ženejo muhe v klošter k frančiškanarjam, slišim visoke šole, berem novo mašo, se z oblubami zavežem; al 1784 me lublanski škof Herberstein vun pošle duše past. Krajnsko me je mati učila, nemško inu latinsko šole, lastno vesele pa laško, francosko inu sploh slovensko. Kamenje poznati sim se vadil 1793. Z očetam Marka Pohlin diskalceatam se iznanim 1773, pišem nekaj krajnskiga inu zakrožim nekitere pesme, med katirmi je od Zadovolniga Krajnca komaj enmalo branja vredna. Vselej sim želel krajnski jezik čeden narediti. Baron Žiga Zois inu Anton Linhart mi v leti 1794 naročita kalender pisati; to je moje pervo delo, katiro tukaj vsim pred oči postavim, de se bodo smejali inu z menoj poterplenje imeli. Če bom živel, očem še katiro noro med ludi dati; naši nastopniki bodo saj imeli kaj nad nami popravlati inu brusiti. Pisano na Gorjušah v Bohinskeh gorah, 1. rožnicveta 1796. Vodnik, velik ljubitelj in raziskovalec gora, se je pogosto podal na Galetovec in razgledi so ga tako prevzeli, da je vrhu posvetil celo kratko pesnitev:«Vrh peči nad Belo se vsedem na kraj, zavriskam, zapojem, da zlega se v kraj. Je Babji zob pred mano, z Jelovico, Pečano, v skalni votlini odmeva glas nazaj. In čez Talež je stezica, na Kupljenik gor pelja, to prav luštna je vasica, v varstvu svet'ga Štefana«. Po vseh opisih je sedaj že jasno, kako je nastal naslov članka, saj z vrha res zreš na vse strani in pod vrhom in v daljavi vidiš mnoge lepote, ki jih z drugih vrhov ni dano uzreti naenkrat. Dvajset se nas je, v nedeljo dopoldne, zbralo z resnim namenom, da gremo na vrh in ugotovimo, če pisanja, ki sem jih zapisal na začetku, res držijo. A se nam je nekoliko zapletlo že zjutraj. Nekateri smo prebrali Milanovo vabilo v celoti in v spominu obdržali opis poti, ki se konča na manjšem parkirišču pri odcepu z makadamske ceste proti Galetovcu. Nekateri so prebrali prvi del in si zapomnili, da je Milan zapisal, da se dobimo na parkirišču nad železniško postajo v Bohinjski Bistrici. Tokrat se je tistim, ki smo brali do konca, obrestovalo, saj smo prihranili kar nekaj kilometrov peš hoje. In tako smo se, nekaj pred osmo uro, tisti pri odcepu za Galetovec, začeli spraševati, kaj neki se je zgodilo Milanu, da ga še ni. Ko sem iz žepa privlekel vabilo, je bilo hitro jasno, da smo se odpeljali predaleč, zato je »zapel mobilnik in Milana ter še nekaj pohodnikov« smo zvabili na našo lokacijo. Po predstavitvi poti in cilja, smo se podali v breg in v prijetnem dnevu korakali preko planine Za jamo »balkonu« naproti. Spotoma smo, ker je pot kratka, opravili kar nekaj postankov za malico, pijačo ter pogovor, nekaterim pa so bile vzrok lisičke, ki so iz gozda vabile s svojo izrazito barvo. Nekaj strastnih gobarjev je poskrbelo, da niti ena ni ostala v gozdu. Ob prihodu na vrh smo doživeli vso lepoto razgledov z »našega balkona« in se prepričali, da pisanja o prekrasnih pogledih na kraje pod Galetovcem in v daljavi, kakor tudi na gore v daljavi ( Karavanke med Golico in Košuto, Kriško goro, Storžič in osrednji del Kamniško-Savinjskih Alp) niso pretirane, nasprotno, mogoče še celo premalo poudarjajo lepoto. Predvsem preseneti prekrasna kulisa jezera, gradu, cerkve ter hotelov na Bledu. Postanek je bil kar dolg, saj se lepoti pogledov ne moreš in ne smeš kar tako odpovedati, temveč jo moraš užiti v celoti. Fotografiranja z različnimi kulisami kar ni hotelo biti konca, a vseeno pride trenutek, ko je potrebno vrhu reči nasvidenje ter se podati na pot. Spotoma smo opazili še nekaj jurčkov in marel, katerim, po zaslugi naših gobarjev, ni bilo dano ostati v gozdu. Tudi pot v dolino je bila pogosto prekinjena, saj smo si imeli v nedeljskem popoldnevu marsikaj povedati, predvsem pa so bili pomembni vtisi, ki smo si jih nabrali na vrhu. Ves čas so nas spremljale barvne kulise drevja, odetega v jesenske barve ter tudi pogled na veličastne prepadne skale, nad katerimi smo bili še par ur prej. Napisal: Miran Klavora Fotografije: Kolenc Andrej, Klavora Miran, Tomaž Gvozdanovič in Milan Jerman

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
25. oktober 2016
fotografij
36

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

© Popcom d.o.o. Vse pravice pridržane.

prijava


napaka v polju